Dolga stoletja je bil odgovor na vprašanje, kdo bo skrbel za stare, razmeroma preprost. Skrb za starejše je bila del tihega medgeneracijskega dogovora. Starejši so skrbeli za mlajše, ko so ti odraščali. Mlajši pa so skrbeli za starejše, ko so ti opešali. Stari starši so pazili otroke, pomagali pri hiši, prenašali znanje in izkušnje, pogosto tudi premoženje. Ko so sami postali krhki, je skrb zanje prešla na naslednjo generacijo. Tak sistem ni bil vedno pravičen ali lahek, bil pa je stabilen.
Danes bi velik del tega opisali z izrazom nevidno in neplačano delo. V središču tega sistema je bila generacija vmes, današnja sendvič generacija, čeprav je pojav sam star kot človeška družba. Toda dvajseto stoletje je ta svet razdrlo. Industrializacija je ljudi preselila iz vasi v mesta, urbanizacija je skrčila življenjski prostor, družine so postale manjše, sorodniki pa razpršeni. Hkrati se je zgodilo nekaj, kar je eden največjih uspehov moderne civilizacije: ljudje živimo dlje. Starost ni več kratko obdobje na koncu življenja. Lahko traja dvajset ali trideset let. In z njo tudi obdobje bolezni, krhkosti in odvisnosti od pomoči drugih.
In nekaj, kar je za prihodnost manj spodbudno: vse manj nas je. Če za začetek 20. stoletja vzamemo povprečno družino na Slovenskem, sta imela babica in dedek po grobem demografskem izračunu okrog ducat vnukov. Danes jih imata komaj še dva ali tri. Včasih jih je torej lahko šest skrbelo za enega starega starša, danes pogosto en sam. Živimo dlje, rojevamo manj, družinske mreže pa so vse tanjše. Prav zato vprašanje starosti ni več le družinsko vprašanje. Postalo je eno osrednjih vprašanj družbe. Družina, ki je bila nekoč socialna institucija, je postala predvsem čustvena skupnost. Skrb za starejše pa se je počasi preselila iz doma v institucije.
Skrbstveno gospodarstvo
Da bi razumeli, kaj se dogaja, moramo razumeti nekaj, čemur sociologi in ekonomisti pravijo skrbstveno gospodarstvo. Gre za celoten sklop dejavnosti, brez katerih družba preprosto ne more obstajati: vzgojo otrok, skrb za bolne, pomoč invalidom, oskrbo starostnikov, zdravstveno nego, socialne storitve, gospodinjsko delo, pa tudi spremljanje in čustveno podporo ljudem v stiski. To je infrastruktura vsakdanjega življenja. Če preneha delovati, preneha delovati tudi vse drugo: gospodarstvo, šolstvo, politika.
Paradoks skrbstvenega gospodarstva je očiten. Gre za eno najpomembnejših oblik dela v družbi, vendar je praviloma najmanj cenjena in najslabše plačana. Ko je to delo opravljala družina, je bilo neplačano. Ko ga je prevzela država ali trg, je postalo slabo plačano. Zato ni naključje, da poklice, povezane z nego, skoraj povsod spremlja kronično pomanjkanje kadra. Gre za delo, ki vključuje dvigovanje nepokretnih ljudi, umivanje, hranjenje, nočno delo, soočanje z demenco, boleznijo in smrtjo. Je fizično naporno in psihološko zahtevno, hkrati pa zahteva potrpežljivost, empatijo in ogromno človeškega stika. Toda družbe, ki so sicer sposobne izračunati vrednost skoraj vsakega izdelka ali storitve, pri tem delu nenadoma postanejo presenetljivo negotove in škrte. Kot da ne vedo, koliko je to delo vredno.
Ko je to delo opravljala družina, je bilo neplačano. Ko ga je prevzela država ali trg, je postalo slabo plačano. Družbe, ki so sicer sposobne izračunati vrednost skoraj vsakega izdelka ali storitve, pri tem delu nenadoma postanejo presenetljivo negotove in škrte
Slovenija v številkah
Slovenija je ena najhitreje starajočih se držav v Evropi. Danes je približno vsak peti prebivalec starejši od 65 let, kar pomeni več kot 440.000 ljudi. V prihodnjih desetletjih bo ta delež še rasel. S staranjem prebivalstva raste tudi potreba po skrbi. Po nekaterih ocenah že danes dolgotrajno oskrbo potrebuje več kot 100.000 ljudi, v formalnem sistemu pa jo dobi kakšna tretjina. Veliko starejših prejema pomoč na domu, pomemben del pa konča v domovih za starejše. V Sloveniji je približno 22.000 mest v takšnih ustanovah. Povprečna starost stanovalcev presega 80 let, številni pa imajo več kroničnih bolezni hkrati. Vedno več stanovalcev živi z demenco ali drugimi oblikami kognitivnega upada. Domovi za starejše zato danes niso več samo domovi v klasičnem smislu besede. Postajajo vedno bolj negovalne ustanove, kjer je vsakodnevno življenje močno odvisno od zdravstvene in socialne oskrbe. To pomeni veliko dela za osebje: negovalke, bolničarje, medicinske sestre, fizioterapevte, socialne delavce, pa tudi kuharje in čistilke.
Še zanimiv podatek. Slovenija je po več desetletjih razprav končno sprejela zakon o dolgotrajni oskrbi, ki prav v teh dneh vstopa v življenje. Že na samem začetku pa se je pokazalo, da so stroški njegovega uresničevanja precej višji od načrtovanih. Skoraj dvakrat več ljudi je pristalo v najvišjih kategorijah potreb po oskrbi: 63 odstotkov namesto načrtovanih 32. Več kot polovica zaposlenih v slovenskih domovih za starejše prejema minimalno plačo ali pa le malo nad njo. Ljudje, ki vsak dan kopajo, oblačijo, hranijo, tolažijo in dostojanstveno pospremljajo soljudi v zadnjem poglavju njihovega življenja, dobijo za to plačilo, ki komaj pokriva stroške preživetja. Bolničar, ki vstane ob štirih zjutraj, da bo do šestih nahranil celo nadstropje varovancev, je na dnu plačne lestvice. Posledice so logične in neizogibne: kadra zmanjkuje. Razpisi so neuspešni. V letu 2024 je bil uspešen manj kot vsak deseti razpis za delovno mesto bolničarja in negovalca. Po ocenah strokovnjakov v domovih za starejše danes manjka približno 700 do 750 zaposlenih. Zaradi tega ostaja praznih več kot tisoč postelj, čeprav na sprejem v domove čaka okoli 19.000 ljudi.
Kdo zapolnjuje to kadrovsko vrzel? Tuji delavci. Domovi za starejše vse pogosteje posegajo po kadrih iz Bosne in Hercegovine, Srbije, Hrvaške, Severne Makedonije in Kosova. V zadnjih letih prihajajo tudi iz bolj oddaljenih držav, denimo s Filipinov, iz Indije ali Nepala. Delež tujih zaposlenih je že presegel šest odstotkov in narašča; v nekaterih regijah, denimo v osrednji Sloveniji, jih je že trinajst odstotkov. Brez njih bi sistem že zdavnaj obstal. Prav zato pa je ta podatek tudi opozorilo: ko država ne more več privabiti dovolj domačih ljudi za skrb za lastne starejše, to ni samo kadrovski problem. Je simptom globlje sistemske napake. In še nekaj: to je še vedno pretežno žensko delo. Negovalke, bolničarke, socialne oskrbovalke. Poklici, ki so se iz neplačanega domačega dela preselili v institucije, so ostali femininizirani in slabo plačani. Naključje? Seveda ne.
Antropologinja Margaret Mead naj bi bila nekoč na vprašanje, kaj je prvi znak človeške skupnosti, odgovorila z nepričakovanim primerom: zaceljena zlomljena stegnenica
Kaj je slovenska kultura?
Slovenci se se imamo za kulturen narod. Preživeli smo zaradi skrbi za jezik. Dolgo smo bili brez lastne države, a smo obstali prav zaradi pravočasnega vknjiženja svojega jezika. Vlada je letos 5. marec razglasila za nacionalni dan branja. Že od nekdaj 8. februarja praznujemo Prešernov dan, kulturni in državni praznik ter dela prost dan. Radi se pogovarjamo o kulturi: o knjigah, festivalih, filmu, gledališču, koncertih, muzejih, slikanicah, operi, plesu, stripih, televizijskih nadaljevankah. Vse to je pomembno in brez tega bi bila družba revnejša. Toda antropologi že dolgo opozarjajo, da kultura pomeni nekaj širšega. Kultura ni samo umetnost. Kultura je celoten način življenja neke družbe. Vključuje vsakdanje prakse, odnose med ljudmi, vrednote, institucije, način prehranjevanja, praznovanja, skrb za otroke in starejše, skratka način, kako ljudje živimo skupaj. Če to drži, potem se kultura ne kaže samo v galerijah in koncertnih dvoranah. Kaže se tudi v bolnišnicah, vrtcih in domovih za starejše. Kaže se v času, ki ga ima negovalka, da se ustavi ob postelji in z nekom spregovori nekaj besed. Kaže se v številu ljudi na nočni izmeni. Kaže se tudi v plači za delo, ki ga opravljajo.
Antropologinja Margaret Mead naj bi bila nekoč na vprašanje, kaj je prvi znak človeške skupnosti, odgovorila z nepričakovanim primerom: zaceljena zlomljena stegnenica. V naravi žival z zlomljeno nogo praviloma pogine. Zaceljena kost pa pomeni, da je nekdo drugega hranil, varoval in skrbel zanj dovolj dolgo, da se je lahko pozdravil. Skrb za druge je torej ena najstarejših človeških navad. Morda tudi ena najpomembnejših. Zato vprašanje domov za starejše ni samo vprašanje socialne politike ali proračunskih številk. Je tudi, ali celo predvsem, vprašanje kulture. Vprašanje, kakšna družba smo in kakšna želimo biti. In vprašanje, na katerega pravzaprav že imamo odgovor. Koliko so vredni naši starši?
* Prvotno objavljeno v hrvaščini na www.sest.hr.
** Dr. Dejan Verčič je visokošolski učitelj na FDV, partner v agenciji Herman&partnerji.
