(POGLED) Kolumna Darke Zvonar Predan: Zakaj se Pahor obrača v grobu

Zdaj pa le še počakam, da Putin dobi Nobelovo nagrado za mir, je ušlo nekomu, ko so minuli petek z vojaškimi častmi pokopali Janeza Zemljariča, pomembnega politika iz nedemokratičnih jugoslovanskih časov. Vlada, ki je sprejela ta predlog vodje nekdanjega Kučanovega kabineta, je tako "mojstrsko" potegnila še eno potezo, ki razdvaja, užalila politične zapornike in druge žrtve komunističnega režima, opoziciji pa prinesla na pladnju novo strelivo o nedemokratični naravnanosti nove oblasti. Za nameček se je vse to dogajalo tik pred dvajseto obletnico smrti Jožeta Pučnika, ko se je poleg njegovih nekdanjih strankarskih kolegov tudi marsikdo brez politične računice spomnil takratnega cincanja z žalno sejo državnega zbora in nasprotovanja, skoraj do zadnjega, temu, da bi moža, ki je bil motor slovenskega osamosvajanja, pokopali z vojaškimi častmi. Pa tudi drugače ni gladka odločitev vlade o Zemljaričevem državniškem pogrebu koristila (skoraj) nikomur, niti slovenski družbi niti pokojniku in njegovim užaloščenim svojcem. Je pa obilno pognojila teorijo o starih silah in globoki državi, ki brezobzirno napenja mišice, ker se čuti nepremagljiva.

O mrtvih vse dobro, o živih vse slabo, takšni smo, pravijo ciniki za slovenske razmere. Morda drži, a bil je čas, ko se o nekaterih živih ni smelo reči nič slabega. V tistem času je bil mladi Pučnik zaradi svojih kritičnih misli dvakrat aretiran in zaprt, medtem ko se je štiri leta starejši Janez Zemljarič uspešno vzpenjal po karierni lestvici enopartijskega jugorežima, ki se je ohranjal tudi s tajno politično policijo, ponarodelo poimenovano Udba. Ko se je Zemljarič sredi sedemdesetih zavihtel na njen (slovenski) vrh, torej na mesto načelnika Službe državne varnosti (SDV), je bil Pučnik, žrtev te iste SDV, ki ga je seveda skrbno nadzirala, po sili razmer, ker po vrnitvi iz zapora zanj ni bilo službe, že v Nemčiji. Domov ni smel. Slovenska sedemdeseta pa so bila burna. Čeprav so zemljariči marsikatero skrivnost odnesli s seboj v grob in čeprav je stari režim še pred zmago demokracije v začetku devetdesetih z obsežno uničevalno akcijo poskrbel za očiščenje tajnih arhivov, je danes znano in raziskano že marsikaj. Med drugim to, kako je Udba oziroma SDV, tudi v sedemdesetih pod Zemljaričem, zasledovala in preganjala novinarje, sodnike, pisatelje. Tudi velikega Edvarda Kocbeka in Borisa Pahorja, sploh potem ko je prvi na pobudo drugega javno spregovoril o povojnem množičnem poboju razoroženih domobrancev. Zato je bil raziskovalec udbovskih arhivov in publicist Igor Omerza zdaj upravičeno osupel, in ni bil edini, ko je prebral osmrtnico, v kateri so Zemljaričevi stari politični kolegi, članice in člani slovenskega Izvršnega sveta, danes bi rekli slovenske vlade, iz let 1980 -1984, zapisali: "Našo 'tovarišijo' (E. Kocbek) je zapustil njen nepogrešljivi član, tovariš in prijatelj, več let prvi med enakimi Janez Zemljarič, predsednik Izvršnega sveta Slovenije..." Kaj osupel, naravnost zgrožen, ker je takšno javno sklicevanje na Kocbeka v osmrtnici za človekom, čigar tajna služba je literata zalezovala, sam Zemljarič kot šef pa ga zasliševal in mu grozil s kazenskim pregonom, že kar perverzno. Saj se mora lani umrli Boris Pahor, trpeč skupaj s Kocbekom, ob tem obračati v grobu.

Življenje res ni črno-belo in ljudje tudi ne. Brezkompromisen, strog, odločen, sposoben, garač, operativec, ki je organiziral gradnjo ljubljanskega Kliničnega centra, Cankarjevega doma, začetek avtocestnega križa in druge pomembne projekte, spodbujevalec slovenskega gospodarskega izvoza ... vse to pozitiv(istič)no naštevanje o pokojniku drži. Drži pa tudi, da je kot dolgoletni varovanec mogočnega partijskega trdorokca Ivana Matije Mačka, enega od očetov Udbe, ta bivši direktor Kliničnega centra v sedemdesetih vodil SDV in nato sedel še v fotelj slovenskega notranjega ministra. Prav sedemdeseta pa so bila tudi čas udbovskih političnih umorov in terorističnih napadov v tujini, na primer zloglasne bombe v koroškem Velikovcu. Za slednjo je odgovarjal mariborski udbovski vrh, Zemljarič pa je napredoval in postal v osemdesetih prvi človek slovenske, nato pa še drugi človek jugoslovanske vlade. Kasneje, v demokraciji, je, nevajen pozicije zasliševanega, svojo vpletenost v te udbovske rabote jezno zanikal in novinarja Igorja Kršinarja ter publicista Romana Leljaka, ki sta na osnovi arhivskih dokumentov pisala o udbovskih umorih hrvaških političnih emigrantov, celo tožil. Brez uspeha, je pa tako še utrdil svoj sloves simbola nekega časa in sistema, ki bi mu zaradi grobega teptanja človekovih pravic tudi nepoboljšljivi nostalgiki jugokomunizma, mižeči pred lastnimi omarami okostnjakov, težko rekli svoboden, demokratičen.

Pa tudi z Zemljaričevo vlogo v samostojni Sloveniji je težko upravičiti vladno odločitev za njegov pogreb z vojaškimi častmi. V nasprotju s svojim mlajšim političnim tovarišem Milanom Kučanom se Zemljarič ni dal stehtati na demokratičnih volitvah, je pa pustil, da se je okrog njega spletel mit o sivi eminenci oziroma pomembnem lobistu, h kateremu romajo po nasvete in pomoč stari in mladi politiki, gospodarstveniki, obveščevalci ... Zveze iz starih časov in krajev, predvsem na Balkanu, so mu bile pri tem gotovo v pomoč. No, tudi v zgodbo z Večerom, ko je ta leta 2000 postal, prvič in nikakor ne zadnjič, žrtev politično-poslovnega barantanja z mediji, je bil, pričajo viri, nekoliko vpleten. Kolikšna je bila njegova dejanska moč in kdo vse mu mora biti hvaležen, ne vem, vsekakor je s svojim zakulisnim delovanjem lahko le simbol ponesrečene plati slovenske tranzicije.

Da ne bo pomote: kljub vsemu so grobe žaljivke iz varne spletne anonimnosti na pokojnikov račun zavržne. Res pa je tudi, da je rek o mrtvih le dobro, ko duh uide iz steklenice, težko spoštovati. In še težje je spoštovati politiko, ki kaže, da se je kljub novim, mlajšim obrazom njen moralni kompas iz tega ali onega razloga zataknil v nekih starih, sivih, zatohlih časih.