(POGLED) Kdo je tu nestrpnež/ksenofob ali Udri jače, manijače!*

Urška Mlinarič Urška Mlinarič
28.03.2023 04:00
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Andrej Petelinsek

Na sončni strani Alp, v deželi enega in edinega naroda in edine taprave, avtohtone vere, katolištva, kot bi nas radi prepričali razni žige turki, imamo v 21. stoletju, stoletju nenehnih migracij, še vedno težave s sprejemanjem drugih, drugačnih, takšnih, ki niso ustrojeni po naši podobi. Naj bodo drugačne polti, veroizpovedi, narodnosti, v delu prebivalstva, ne nujno samo slovenskega, vzbujajo nelagodje, strah, da nas bodo z nataliteto, jezikom in odločno držo preplavili. Slovenke in Slovenci bomo na rodni grudi manjšina, ki bo, tako kot v preteklosti, morala trpeti pod škornjem tujega gospodarja, nam želijo v možgane vcepiti nacionalistični misleci.

Ob porastu nacionalizma in populizma, ki smo mu priča v zadnjem desetletju v velikem delu Evrope, tovrstne ideje tudi pri nas - vedno smo se počutili majhne in zato ogrožene, če ne drugje, v glavah - niso presenetljive. Tudi zato, ker lahko v neposredni soseščini, še najbolj pri Madžarih, opazujemo, kako je mogoče s preusmerjanjem na zunanje in notranje "sovražnike" vedno znova volilno triumfirati. Detekcija sovražnikov je vselej selektivna; prosto po Orbanu, migrantov z Bližnjega vzhoda in kar je še teh daljnih dežel, ne marajo(mo), saj ogrožajo krščansko vero, narod, "naš" način življenja. Razen če gre za vrhunske športnike, kot sta brata Shaolin Sandor Liu in Shaoang Liu, ki kljub kitajskim koreninam Madžarski nosita medalje z olimpijskih iger.

Grafiti na ulicah Mostarja
Tanja Cvitko

Pri nas, nasprotno, se določeni politiki, ob podpori dela Twitterja, ki ga upravljajo politične stranke iste nazorske orientacije, celo pridušajo nad uspešnimi posamezniki, katerih priimek se konča na ć. Ali je kako drugače razbrati, da niso slovenskega "izvora". Spomnimo se samo, kako so pevca Zlatana Čordića, ki se je upiral janševističnim ukrepom kratenja temeljnih človekovih svoboščin, med epidemijo pošiljali "tja dol", čeprav je rojen v Sloveniji. Tudi ministrica Stojmenova Duh, profesorica na Fakulteti za elektrotehniko, bi se lahko že vrnila domov, so sikali. Njene in njej podobnih pameti tu ne potrebujemo. Če že, so lahko pri nas, če bodo pridno tiho, je razumeti.

Vrnimo se k nedavnemu čivku Žige Turka. "Zakaj ima avtohtoni jezik prednost pred neavtohtonimi, avtohtona vera pa nima prednosti pred neavtohtono?" je zapisal. Od Turka smo slišali že marsikatero krepko. Ne nazadnje je leta 2021 dobil bodečo nežo, ki se podeljuje za najbolj seksistično izjavo v posameznem letu. Zato bi morebiti zlahka kdo dejal, da ni vredno zasedati časopisnega papirja zaradi njegovih in njemu podobnih izjav. A prav apatičnost, brezbrižnost do nestrpnosti vseh vrst rojevata nove nestrpnosti, dajeta zagon nestrpnostim vseh vrst. Kajti Turk ni kdorkoli, je univerzitetni profesor, kolumnist in ne nazadnje nekdanji minister za znanost, izobraževanje, kulturo in šport. Torej je bil na čelu resorjev, ki krojijo politiko razvoja in intelekta.

Kot izobražen človek, o tem sem prepričana, ve, da beseda avtohton označuje nekoga, ki izvira iz območja, kjer živi, oziroma gre za pojav, ki je bil na tistem območju ustvarjen. Slovenski jezik zagotovo ni avtohton. Je uradni jezik in materni jezik večinskega naroda v Sloveniji. Ne katolištvo ne krščanstvo, na katerega je pravzaprav meril Turk, izvorno ni vera območja, na katerem živimo. Krščanstvo izvira z Bližnjega vzhoda, kar ve večina, še najbolj tisti, ki mu sledijo.

Tit Košir

A s svojo izjavo je meril na nekaj povsem drugega. Zmotilo ga je, da je tako vodstvo šole kot ministrstvo za izobraževanje stopilo v bran dijakinji, ki jo je profesor, očitno še en kleni Slovenec, spodil iz razreda zaradi naglavne rute. Naše šole, na srečo, še dopuščajo in učijo o raznolikosti, čeprav so izboljšave, očitno, nujne. A odziv odgovornih je bil tokrat ustrezen. Dokler ne ovira učnega procesa, ne vem, zakaj bi bila moteča tako križ na verižici okoli vratu kot naglavna ruta. Ne nazadnje jo nosijo tudi nune. Nekaj povsem drugega so verski simboli na stenah učilnic, saj v Sloveniji, za zdaj, še velja ločitev države in verskih skupnosti.

V ospredju je vprašanje sprejemanja drugačnosti, raznolikosti, ki ju je nujno družbeno ozavestiti za sobivanje, ne zgolj toleriranje. Tako kot se strinjam z iransko režiserko Nahid Persson, ki podpisuje zmagovalni film letošnjega Festivala dokumentarnega filma, da je za Iranke ruta v vsakem primeru prisila, se ne morem strinjati, da je ruta prisila za vse muslimanke, kjerkoli že bivajo.

Da, tudi v Evropi smo še priča dogovorjenim, prisilnim porokam, umorom iz časti, siljenju žensk v spoštovanje določenih pravil, ki niso del zahodne kulture, ki goji demokratične principe svobodne izbire. A ko spremljam delovanje tukajšnje islamske skupnosti, težko pristajam na trditev, da so tudi tu muslimanke prisiljene nositi ruto. Če že, velja izpostaviti kvečjemu vlogo družine. A tu gre za povsem drugo dinamiko moči in razmerij, pred katerimi niso imune nobene družbe.

Vrnimo se še k "neslovenskim" priimkom. Odličen slavist, žal že pokojni profesor Tomo Korošec, ki je v predavalnici Fakultete za družbene vede rad pojasnil izvor posameznih besed in tudi priimkov, mi je povedal, da Mlinarič izhaja iz besede mlinar in da izvira nekje s Hrvaškega.

Tako kot v celotni zahodni Evropi se tudi v Sloveniji soočamo s starajočim se prebivalstvom, nizko rodnostjo in pomanjkanjem delovne sile. Delavcev primanjkuje tako rekoč na vseh področjih, tako visoko kot nižje profiliranih, zato bi njihov prispevek morali ceniti ne glede na izvor.

Branko Maksimovič

A ga ne. Mnoge zanima le njihovo garanje do krvavih žuljev, ne pa tudi, ali se pri delodajalcu v tej državi počutijo dobro, sprejeto, skupaj s svojimi družinskimi člani. Nobenega dvoma ni, da je nujno, da se morajo vsi, ki želijo živeti v Sloveniji, naučiti slovensko. Preprosto že zato, da lažje shajajo v družbi jezika z dvojino, rodilnikom in orodnikom. A jim je za to treba ponuditi ustrezne priložnosti in možnosti. Če delavec, ki je nastanjen na podeželju, da si s tem zniža življenjske stroške, v deželo pripelje ženo brez vozniškega izpita in avta, ki ji država prva leta ne dovoli, da bi se zaposlila, obenem pa mora skrbeti za otroke, in sta vrtec ali šola oddaljena nekaj kilometrov, težko pričakujemo, da bo lahko obiskovala tečaj v oddaljenem kraju. Zato ji je pač treba dati na voljo ustrezne možnosti in priložnost. Vsakdo pozna koga, ki da se jezika noče učiti, menda. A kaj o tem res, zares vemo? Med njimi so, nedvomno, tudi Slovenci. Zakaj torej se tovrstne pogoje postavlja le imigrantom in imigrantkam tretjih držav? Zakaj se nekoga iz Francije ali ZDA sprejema brez jezikovnih pogojev; celo več, navdušeni smo, če lahko z njimi poklepetamo v njihovem jeziku? Tisti "od dol" tudi ob tekoči slovenščini, nikoli, četudi pri nas bivajo že 50 let, ne bodo sprejeti.

Slednje je nazorno prikazal in potrdil vršilec dolžnosti direktorja RTV Uroš Urbanija, ki ne bo podaljšal pogodbe honorarnim sodelavkam oddaje NaGlas. Edine oddaje, kjer lahko spoznamo in skupaj s pripadniki narodov nekdanje skupne države Jugoslavije, ki jih je nekaj čez 100.000, vidimo, kakšno bogastvo, od kulturnega, znanstvenega, tehnološkega, kulinaričnega in intelektualnega, prispevajo.

Radi bi verjeli Urbaniji, da ni on tisti, ki se je odločil za ta korak – ob vsem razmetavanju denarja zaradi zaposlitev novih pravovernih novinarjev in urednikov ter nakupu na desetine grafik je problem 8000 evrov letno oziroma 100 evrov na prispevek posameznici. A kaj, ko je že kot direktor Urada vlade za komuniciranje dokazal, da so njegova dejstva utemeljena zgolj na manipulacijah.

Zato se ob koncu lahko vprašamo le, kdo je tu nestrpnež in ali v tej deželi z ljudmi res ne znamo drugače kot na način, ki ga je upesnil izvrsten, žal tudi že pokojni hrvaški glasbenik Dino Dvornik: "Udri jače, manijače!*"

* Udari še močneje, manijak!

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta