Od 20. marca do 27. marca 2022 bo devet učencev OŠ Kungota, v poprečju starih 13 let, ter štirje učitelji, v okviru Erasmus+ projekta Integra potovalo v Estonijo. Potovanje, ki še leta 2019 ne bi bilo nič posebnega, danes doživljam povsem drugače. Poskušajmo se za trenutek postaviti v vlogo teh najstnikov.
Pri desetih letih se je zanje svet ustavil. Dobesedno. Šola, druženje in prijatelji so se preselili v virtualni svet, ki je s tem postal njihov edini realni svet. Pametni telefoni so postali edini zanesljivi prijatelji, vedno pri roki, vedno pripravljeni za igro hitrih prstov. Poslušali in verjeli so, da je skrb za drug drugega izražena skozi prepoved zbiranja, obiskovanja in druženja, njihova žrtev, ki je potrebna, da ohranimo družbo in življenje v njej, pomagamo bolnišnicam in vsem, ki so mnogo bolj ranljivi od njih. V veliki večini so sodelovali. Tudi tam, kje internetnega signala še danes ni. Tudi tisti, ki doma nimajo prave podpore. Tudi tisti, katerih družine so razpadle.
V starosti deset let in pol so začeli nositi maske in živeti v mehurčkih. Soočeni so bili s popolno odsotnostjo kulturnih in športnih prireditev, plavalnih in smučarskih šol, popolno odsotnostjo vseh šol v naravi in ponovno zaporo gibanja. Pa ponovnim šolanjem na daljavo. Njihove nekoliko starejše vrstnike, ki so javno protestirali z enim samim namenom - želijo si nazaj v šolo -, so predali sodišču. Strah in zmeda sta bila v teh mladih dušah samo še večja. In spet smo jim odrasli pridigali o potrpežljivosti, vztrajnosti, razumevanju, odgovornosti, ki jo nosijo, ter medsebojni solidarnosti, sočutju in ljubezni.
V starosti enajst let smo jih tolažili, da bo treba preživeti še tretji in četrti val. Enkrat bo boljše. Zagotovo. Vstopnica, da so lahko v šoli, je bilo cepljenje, prebolevnost ali testiranje trikrat tedensko. Če na to niso pristali, je ostalo samo še šolanje na daljavo. Tretjega januarja 2022 so bili vsi v šoli. Se testirali, odhajali v karantene, preživeli hibridni pouk, se prilagajali tedensko spreminjajočim se ukrepom in se soočali z delitvijo družbe. Noben ukrep jih ni zaobšel in noben ni upošteval njihovih mnenj. Nismo jih slišali, ker smo vedno vedeli, kaj je zanje najboljše. Videli smo, kako usiha njihova motivacija, kako narašča nasilje med njimi, kako težko se je pobrati in se spet "igrati" šolo, ki naj bi bila normalna v razmerah, ko ni nič normalno. Vse, česar so se veselili, se je premikalo v neko nedorečeno prihodnost.
Ne vedo, kaj bo prinesel jutrišnji dan, vendar dokler jutrišnji dan še je, ga bodo pričakali z veseljem in radostjo odkrivanja, raziskovanja in dvoma o odločitvah, ki jih sprejemamo odrasli
Enajst let in pol. Drug za drugim so zbolevali za covidom-19. Tudi polno cepljeni. Odraslim se nam je "mešalo", oni so še vedno verjeli, da je treba le še malo potrpeti. Saj bo minilo. Še vedno jim nismo dovolili druženja, še vedno so imeli maske, še vedno so živeli v šolskih mehurčkih in upali, da bo naslednji teden boljše; poslušali so, kako morajo biti hvaležni za vse, kar je dobro v tem njihovem svetu, kako naj se usmerijo v pozitivno in spodbudno. Protokoli krasnega novega sveta so pridigali o solidarnosti in ambicioznosti, zahtevali pa izolirano individualnost. Opijali smo se z uspehi naših športnikov in se vedno pogosteje spotikali ob digitalno odvisnost in odsotnost empatije ter brezciljnostjo teh (skoraj) dvanajstletnikov. Soočili smo se z vedno večjimi težavami v duševnem zdravju in ponavljamo mantro, da so mladi vedno ogledalo naše družbe.
Dvanajst let. Covid-19 se navidezno izteka. Gremo na ogled prve predstave po dveh letih izolacije. Predstave, ki so jo pripravili tisti, ki so leto pred tem na glas demonstrirali, da hočejo nazaj v šolo. Navdušijo nas njihova energija, igralska, plesna in glasbena odličnost. Ni še prepozno. Vsi so to začutili. Upanje in želja, da naša življenja dobijo barve, vonj in okus svobode, igrivosti, norčavosti in razvoja, je vzklilo. Pa je usekalo znova - napad Rusije na Ukrajino. In spet smo odrasli staknili glave in rekli - zdaj ni pametno hoditi naokoli. Ni varno. Izzivamo. Počakajmo. Naredimo si zaloge. Cene rastejo.
Oni pa imajo dvanajst let in so spet zaprti. Prestrašeni. Se bodo odrasli okoli njih vendarle dogovorili za kaj boljšega, kot je vojna? Okužbe s covidom spet rastejo. Bo tega sploh kdaj konec? Bo njihovo življenje eno samo skrivanje in čakanje na boljše čase? Ne!
Pozvali so svoje sošolce, da za začetek pomagajo svojim vrstnikom v Ukrajini. Na šoli, kjer ima 60 odstotkov učencev subvencionirano prehrano, so v treh dneh zbrali za poln kombi pomoči (hrana, prva pomoč, pripomočki za osebno higieno).
In v nedeljo bodo odšli na Erasmus+ izmenjavo v Estonijo. Ker hočejo živeti in ne le preživeti. Niso lastnina, ki jo bodo odrasli premikali glede na svoje ozke gospodarske interese. So Življenje. Hvaležni za ljubezen staršev, vendar imajo svoje misli in svoje duše. Ne vedo, kaj bo prinesel jutrišnji dan, vendar dokler jutrišnji dan še je, ga bodo pričakali z veseljem in radostjo odkrivanja, raziskovanja in dvoma o odločitvah, ki jih sprejemamo odrasli. Potujejo v šolo v Häädemeeste, kjer se bodo skupaj z vrstniki iz Estonije, Litve in Latvije učili, kako tehnologijo uporabiti za kaj boljšega, kot je vojna. Skupaj bodo preživeli teden dni s tistimi, ki jih je morda še bolj strah vsega, kar se trenutno dogaja, kot njih. Dovolj časa so bili le opazovalci in izvrševalci odlokov. Tako ne gre več. Jutri bodo stari 13 let. Njihova mladost se dogaja v viharnih časih, ki zahtevajo odločanje, ukrepanje, aktivno vlogo, tveganje in ne samo sledenje navodilom. Zato sem iskreno hvaležna vsem staršem, ki so jih zmogli podpreti. Vsem, ki verjamejo vanje. Vsem, ki razumejo, da je šola življenje in življenje šola.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
