Ali se kdaj vprašate, kakšen učinek imajo naše vsakdanje besede in dejanja na ljudi okoli nas? Ob spremljanju trenutne vojaške in politične krize se skoraj vsi sprašujemo, kako je mogoče, da je prišlo do nove vojne. Se res nismo kot družba ničesar naučili? In nismo sposobni uvida, kaj totalna vojna, ki nam potencialno grozi, pomeni za človeštvo? Očitno ne. Ampak kako je to mogoče? Kako smo lahko spet samo potrošno zrno v žrmljah političnih interesov in umazanih kapitalističnih igric?
In vendar je vse jasno. Spremljamo lahko razmah sovražnega govora na družbenih omrežjih in v drugih medijih: nosilci najvišjih uradnih in državniških funkcij mirno širijo ksenofobijo, mizoginijo in nestrpnost vseh vrst in nikomur se to ne zdi obsodbe vredno. Še sodišče presodi, da lahko nekoga najbolj grobo užalim, a če to naredim na pravem kanalu, sem varna. S spretno in populistično retoriko se lahko posameznik izogne vsaki osebni odgovornosti - pojav, ki je globalen, ne samo naš, slovenski.
Med ljudmi se je razpaslo vseznanje. Vsak je strokovnjak za vse, lahko o vsem sodi in pri tem uporablja poljubne besedišče, načine in sredstva. Vsak z dostopom do interneta si zna postaviti zdravstveno diagnozo. Bolje obveščeni poznajo teorije zarot in po svoje razlagajo ozadje dogajanja. Obrtniki so precenjeni, trgovke prepočasne (ali prehitre), politiki pokvarjeni, vzgojiteljice "samo pazijo otroke", učitelj so nepotrebni in nesposobni, umetniki in kulturniki pa nepotrebni družbeni zajedavci. In kdor v naši družbi opozori na nečednosti, je potomec komunističnega režima, deluje po načelih "stricev iz ozadja" in po krivem blati trenutno vlado. Posamezniki lahko nonšalantno oglašujejo odpiranje nezakonitih poslov, se posmehujejo sodišču in se igrajo medijske pavlihe. In? Nikomur nič.
Raven nestrpnosti, egocentrizma in psevdo(vse)znanosti je dosegla zastrašujoče razsežnosti. Zastrašujoče zato, ker ljudje delujejo po načelu "zmagam - (za vsako ceno) izgubiš" in se bolj kot kdaj oklepajo svojih pravic, svoboščin, interpretacij družbenih pravil in lastnega ugodja. In tako vzdušje se ustvarja najprej doma. Kar odrasli govorimo in delamo doma, neposredno vpliva na danes in jutri prihodnjih generacij zunaj domačih štirih zidov. Zlahka si jemljemo pravico, da sodimo (in obsodimo) nepravične, odvečne, nesposobne in nečloveške šole, učitelje, ukrepe ... Najprej udarimo, potem preverimo. Želimo imeti superuspešne in priljubljene in pametne otroke in jih hkrati zavijamo v vato, jih delamo invalide, ko jim ne dovolimo pestrosti izkušenj v življenju; ne postavljamo jim mej in ne privzgajamo spoštovanja, potem pa se čudimo, da pride do vojne?
Raven nestrpnosti, egocentrizma in psevdo(vse)znanosti je dosegla zastrašujoče razsežnosti
Ali mislite, da otroci ne zaznajo vaše jeze, ker morajo na primer "revčki" opravljati šolske obveznosti? Mar mislite, da nanje ne vpliva, ko v pravičniški jezi pišete prijave, pritožbe in obsodbe o delu učiteljev? Mar mislite, da nanje ne vpliva, da jih želite za vsako ceno zaščititi pred grdim, zlobnim, bolnim svetom tam zunaj in jih raje pustite za domačimi zidovi, ker je vse onkraj njih pač nevarno, krivično in opravilno nesposobno?
Ali res mislite, da ni pomembno, ko se pogovarjate o ukrepih, ki bi jih vi sprejeli kot nekdo s politično/vojaško močjo? Ali da je kaj manj pomembno, ko se že stotič pridušate, da bi nekomu najraje razbili g***c, ker ni po vaši meri? Ali pa ste mogoče vi tisti, ki po svoje razlaga družbene norme, ker njega že ne bo nihče j***l z nesmiselnimi pravili? Ali mislite, da naravnanost, s katero vsak dan odhajate v svet, ostaja neopažena?
Motite se. Ljudje vidimo druge ljudi. Navzemamo se bližine, energije, navad drug drugega. Dejanja drugih prizadevajo nas in naša dejanja prizadevajo druge. Kot jih naše besede in naš odnos. Če in ko bomo dovolj zreli, da nas bo kritična masa dosegla to zavedanje, bo za našo družbo še upanje. Ko bodo strpnost, empatija in pristno spoštovanje človeka (vključno s pravnimi in etičnimi normami) nekaj samoumevnega in ko bo ljudem jasno, da se pravice posameznika končajo tam, kjer se začnejo pravice sočloveka, bomo lahko kot človeštvo rešili sami sebe.
Dokler smo varno zazibani v pravičniško prepričanost, da imamo edinole mi prav in nam pač že nihče ne bo solil pameti o nasprotnem; dokler so naš vir informiranosti in znanja družbena omrežja in/ali govorice; dokler so znanje, splošna razgledanost in kritično pridobljena izobrazba odvečna navlaka (kdo pa še potrebuje šole - znajti se je treba, da dobro živiš!) ter dokler se posmehujemo strokovnjakom in ljudi pozivamo k linču in uboju takih ljudi, se nam piše ….. Sami presodite, kako.
In dokler smo s plašnicami lastnega udobja zaverovani v obdelovanje svojega eksistencialnega vrtička in indiferentni do vsega, kar se nas "ne tiče", nam prav ta ista drža zagotavlja, da bo nekoč začudena opazovala, kako se ta naš vrtiček sesuva v prah. Metaforično in, upajmo, nikoli dobesedno.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
