Po eksperimentu z Aleksandro Pivec, ki sem mu še v času, ko se je velik del slovenske javnosti nad njo navduševal, napovedovala slab konec, je imel Desus samo dve možnosti: najti novega voditelja z avtoriteto in rutino, ali pa na čelo ponovno pripeljati Erjavca.
In ker prva možnost zaradi odsotnosti primernejšega kandidata ni uresničljiva, stranki ni preostalo drugega, kot da prosi Erjavca, naj se vrne.
Erjavec je rešiteljsko funkcijo seveda sprejel. In to ne prvič. Vendar drugače kot v preteklosti.
Razlika je najprej v tem, da Desus na naslednjih volitvah ne bo prestopil parlamentarnega praga, če stranka ne bo rekonsolidirana. In drugič, Erjavčeva vrnitev je vrhunec njegove politične kariere. Dejstvo, da so ga kot rešitelja zdaj sprejeli in priznali tudi tisti, ki si jih je naredil za sovražnike, daje Erjavcu izjemno moč in avtoriteto. Tega se sam zaveda. Jasno mu je, kolikšna je njegova trenutna politična cena. In tudi ve, kaj lahko z njo iztrži.
To je Erjavec pokazal že na dan izvolitve. Rekel je, da se ni vrnil zato, da bi postal minister v Janševi vladi.
Seveda ne. On se je vrnil zato, da bi postal predsednik vlade.
To je edini politični položaj, ki trenutno ustreza njegovi politični vrednosti.
Erjavec ni nikoli igral na manj. Vedno je igral na več. Kar pomeni, da bo zdaj igral na položaj predsednika vlade. Če ta položaj dobi, bo Desus kot politična stranka rešen. Erjavec bo doživel vrh svoje politične kariere. Slovenija pa bo rešena vedno bolj odkrite strahovlade janšizma. In vedno bolj očitne orbanizacije.
Zdi se, skratka, da je Erjavčev prevzem položaja predsednika vlade zmagovalna kombinacija za vse. Za njega osebno, za Desus, za družbo, za državo - in za večinski del slovenskega volilnega telesa. Ki je v skladu s slovensko domačijsko logiko neodpravljivo razklan.
Toda to razklano entiteto družita najmanj dve stvari. Prvič, gre za levo orientirano volilno telo. In drugič, ta del volilnega telesa je antijanšistično razpoložen. Pred volitvami ga vedno poveže antijanšistični sentiment.
Ker poslanci SMC zasledujejo samo svojo osebno korist, jim mora Erjavec pač ponuditi več, kot jim trenutno daje Janša. Kar je seveda izvedljivo.
In zdaj je čas, da ta antijanšizem zajaha Erjavec. In zmaga. Ker ga bodo zdaj podprli tudi tisti, ki se za takšno podporo ob začetku tega leta še ne bi odločili. In ki so si ob Erjavčevem odhodu iz politike vidno oddahnili. In se navduševali nad Pivčevo.
Povedano pa seveda ne pomeni, da bo Erjavec postal predsednik vlade avtomatično. Na poti do realizacije tega navidez za vse dobrega cilja ga namreč čaka kar nekaj ovir.
Tri najpomembnejše so: KUL, DeSUS - in uganka 46 glasov v parlamentu.
Razlog, zaradi katerega bi KUL lahko onemogočil Erjavčev vzpon na vrh slovenske politične hierarhije, so predvsem težave, povezane z velikimi egi voditeljev strank, ki so povezane v tej združbi.
Če bi KUL vodil nekdo "od zunaj" - torej Damijan, ki v slovenski strankarski mlaki ni njihov rival -, bi to veliki egi malih politikov morda še lahko požrli.
Problem pa bi nastal, če bi se Šarec, Fajonova, Bratuškova in Mesec morali podrediti nekomu, ki jim je enak oz. za katerega so še ne tako davno trdili, da jim je inferioren. Čeprav je vsem štirim voditeljem v KUL povezanih strank jasno, da lahko Janšo premagajo samo združeni, bodo verjetno — in to ne prvič — najprej poskrbeli za svoj ego. In šele nato za dobrobit slovenske družbe in države.
Govorjenje, da predsednik vlade ne more biti nekdo, ki ima v parlamentu samo pet poslancev - s tem so politični prostor že začeli polniti prav Erjavčevi poslanci -, bo postajalo vedno glasnejše. To Erjavca najbrž ne bo zmotilo. Bo pa to povod, da bodo veliki egi majhnih politikov z nekaj več poslanci v parlamentu začeli gojiti iluzijo, da položaj predsednika vlade pravzaprav pripada njim.
In ker Erjavec položaja premiera seveda ne bo prepustil drugemu - kar je glede na politično moč, ki jo ima v primerjavi z drugimi predsedniki strank, združenih v KUL, tudi edino pravilno -, se zna zgoditi, da se bodo stranke v praksi sprle.
Nazadnje pa je tu še podpora vsaj 46 poslancev v DZ. Poleg glasov poslancev svoje stranke Erjavec potrebuje še nekaj drugih, ki se bodo iz podpornikov Janševe vlade spremenili v podpornike njegove vlade.
Rešitev tega problema je morda še najbolj enostavna. Ker poslanci SMC zasledujejo samo svojo osebno korist, jim mora Erjavec pač ponuditi več, kot jim trenutno daje Janša. Kar je seveda izvedljivo.
Je pa seveda povedno, da sta slovenska država in družba prišli v situacijo, ko lahko minimum demokracije v deželi rešuje (le) Erjavec.
* Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokusu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
