Njegova prva odločitev je bila, da se ne bo vselil v razkošno stanovanje, kjer so živeli vsi njegovi predhodniki, ampak bo ostal kar v Domu sv. Marte, nekakšnem dokaj skromnem hotelu v Vatikanu, kjer so prebivali visoki cerkveni dostojanstveniki, ki so bili začasnov Rimu, seveda tudi kardinali, ki so v sveto mesto prišli po odstopu njegovega predhodnika v konklave, volitve novega papeža. Razburil je tako osebje v domu kot goste. Vstajal je zgodaj, bil je skromen in to skromnost je uvedel kot načelo. O tem je veliko anekdot; tudi njegovo srečanje z dvema kardinaloma, ki sta pred domom čakala taksi, da ju popelje v ne zelo oddaljeno službo. "Pojdita peš, saj je blizu," je dejal. In se sam odpravil peš.
Na prvem potovanju iz Vatikana so pozornost vzbudili njegovi čevlji. To niso bili dragi rdeči čeveljčki, protokolarno papeževo obuvalo, ampak veliki, delno oguljeni, črni čevlji. "So še dobri, z njimi dolgo hodim, zakaj bi jih zamenjal," je povedal. Enako pozornost je vzbudilo dejstvo, da je po stopnicah, po katerih se je povzpel na letalo, ki ga je prepeljalo na prvo potovanje, sam nosil veliko črno torbo. Radovednost novinarjev je terjala odgovor. Prijazen kot vedno je odvrnil: "Kar sem vedno nosil s seboj, brivski aparat, nekaj osebnih predmetov, knjigo za branje na potovanju …"
Je to samo zunanja podoba? Ne. Papež Frančišek je prinesel pravo revolucijo v Vatikan in v cerkveno hierarhijo. O njegovem delu je bilo objavljenih več deset knjig, predvsem v italijanščini. S tem so se ukvarjali ugledni novinarji in zgodovinarji. To seveda ne preseneča. Jorge Mario Bergoglio je prvi latinskoameriški papež. Je tudi prvi papež, ki pripada jezuitskemu redu. O tem redu vladajo v Evropi različna mnenja, ni pa dvoma o delu, ki so ga jezuiti opravili v času osvajanja Latinske Amerike. Na kratko, bili so na strani domorodnega prebivalstva, nasprotovali so osvajanju, zasedanju ozemlja, pobijanju domorodcev. Na pritisk Portugalske in kasneje Španije je bil v drugi polovici 18. stoletja jezuitski red razpuščen, najprej na Portugalskem in v njenih kolonijah (1759), v naslednjih letih pa še v Franciji, Španiji s kolonijami in habsburški monarhiji. Ponovno je bil vzpostavljen v letu 1814. V Latinski Ameriki je že dve stoletji na strani najšibkejših, predvsem domorodnih ljudstev pa tudi revnega in zatiranega dela prebivalstva.
Frančišek namenja največjo pozornost velikim vprašanjem sodobnega sveta: vojnam, revščini, lakoti, beguncem … Ne mine teden, da ne bi pozval k prekinitvi vojne v Ukrajini
Ko je bil pred desetimi leti Bergoglio izvoljen za papeža, je že s tem, da si je izbral ime Frančišek, nakazal svojo pot. Trčil je ob vatikansko hierarhijo in lotil se je bogatega vatikanskega premoženja. Na pomoč mu je priskočil avstralski kardinal George Pell, ki je razkril vrsto nepravilnosti v zvezi z upravljanjem premoženja, ampak leta 2017 se je moral Pell vrniti v Avstralijo, kjer je bil obtožen pedofilije. Sodišče v Victorii ga je obsodilo na šest let zapora. Presedel je leto dni, dokler ga ni vrhovno sodišče Avstralije popolnoma oprostilo in v razsodbi izpostavilo vloge sodnice, ki je sestavila obsodbo. Dnevnik The Australian je kmalu zatem objavil novico, da so "vatikanski viri" poslali v Avstralijo 700.000 evrov z namenom, da bi okrepili obtožbe proti Pellu. In za tem naj bi bil Pellov ostri nasprotnik, kardinal Giovanni Angelo Becciu, znan tudi slovenski javnosti, ko je leta 2021 izbruhnila afera, ker je neka gospa iz Sardinije, njegova sodelavka, 39-letna Cecilia Marogna, v Ljubljani odprla fiktivno podjetje Logsic. To naj bi uporabljala za pranje vatikanskega denarja in za kupovanje luksuznih oblačil in torbic; skupno naj bi se preko tega podjetja pretakalo kakih 500.000 evrov, uradno namenjenih humanitarnim dejavnostim. Razsežnosti afere so bile veliko širše, povezane z nakupom neke londonske palače, kardinalu Becciuju, ki samo formalno ohranja kardinalski naziv, je papež Frančišek odvzel vsa pooblastila, postopek proti njemu pa je še v teku. Kardinal Pell je umrl leta 2021 v Vatikanu, kamor se je vrnil, ko je zapustil zapor v Avstraliji.
Skratka "normalizacija" vatikanskih financ je bila teh deset let ena prednostnih nalog papeža Frančiška. Med številnimi ukrepi naj navedemo samo enega, odločitev, da bodo morali tudi cerkveni dostojanstveniki plačati najemnino za stanovanja, ki so last Vatikana. Odločitev je bila sprejeta pred nekaj dnevi, seveda pa še ni znano, kdo so naslovniki in koliko bodo plačali. Pred leti pa je bil v knjigi (Gianluigi Nazzi, Via Crucis, založba Chiarelettere, Milano, 2015, str. 143) objavljen dolg seznam najemnikov, ki so oproščeni plačevanja najemnine. Med temi je naveden tudi slovenski kardinal Franc Rode, najemnik 409 kvadratnih metrov velikega stanovanja.
Frančišek namenja največjo pozornost velikim vprašanjem sodobnega sveta: vojnam, revščini, lakoti, beguncem … Ne mine teden, da ne bi pozval k prekinitvi vojne v Ukrajini
Seveda pa namenja Frančišek največjo pozornost velikim vprašanjem sodobnega sveta: vojnam, revščini, lakoti, beguncem … Ne mine teden, da ne bi pozval k prekinitvi vojne v Ukrajini. Kijeva ni obiskal, ker želi to narediti skupaj z obiskom Moskve in še pred dnevi je povedal, da čaka na vabilo moskovskega patriarha Kirila. S tem zadržanjem ohranja formalno nevtralno vlogo in je na razpolago kot možni posrednik, čeprav iz vseh njegovih izjav izhaja jasna obsodba agresije. Tudi veliko ukrajinskih vernikov in predstavnike ukrajinske pravoslavne cerkve je sprejel v Vatikanu, ampak vsakič je povedal, da so njegova vrata odprta vsem.
Tudi v notranjih vprašanjih Katoliške cerkve uvaja spremembe. Postopno in počasi, kajti rimski mlini meljejo vedno zelo počasi. Pa vendarle so nekatera njegova stališča dokaj jasna. Na primer o homoseksualcih, ko se je vprašal: "Kdo sem jaz, da bi obsojal ljudi?" Pa o vlogi žensk v cerkvi in pred nekaj dnevi tudi o celibatu duhovnikov, o katerem je dejal: "Nisem pripravljen, da bi ga odpravil, ampak gre za vprašanje ureditve, ki danes obstaja, jutri pa lahko ne bi obstajala več, in ne za dogmo." Veliki koraki za Rimskokatoliško cerkev, zaradi katerih si je papež nabral veliko negodovanja in nasprotovanja v cerkvenih krogih, začenši z vatikansko hierarhijo. Ampak od vsega začetka je bilo jasno, da bo njegovo poslanstvo namenjeno najšibkejšim; zato si je izbral ime, ki ga v osmih stoletjih, kolikor jih je minilo od smrti sv. Frančiška, ni izbral noben papež. Kar nekajkrat so se razširile govorice o njegovem skorajšnjem odstopu, ki jih je sam zanikal. Ostaja papež, dokler bo to nalogo lahko opravljal. Marsikaj mu tudi podtikajo, od očitka izpred desetih let, češ da v Argentini ni nastopal proti vojaški hunti v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, medtem ko je bilo dokazano, da je reševal ljudi, ki jih je ogrožal režim, pa do zadnjih tednov, ko je izbruhnila afera v zvezi s slovenskim patrom Markom Rupnikom, jezuitom, pri kateri nekateri italijanski mediji ob vsaki priložnosti navajajo, da je "zelo blizu papežu Frančišku". Nič novega, pričakovano, kajti dotaknil se je stoletja starih privilegijev.
Za konec. V lanskem letu je skupina znanstvenikov obiskala Vatikan v okviru nekega pomembnega mednarodnega projekta. Med temi je bil tudi slovenski zaslužni profesor. Ko je papežu segel v roko, mu je povedal, da je Slovenec. Papež ga je vprašal, katera slovenska beseda je najpomembnejša. Ker ni dobil odgovora, je odgovoril sam: "Potica." Spomin na čas, ko se je v Argentini srečeval s slovenskimi verniki.
