(POGLED) Golobov poker

Predsednik vlade Robert Golob je ob prvem rojstnem dnevu Gibanja Svoboda izpostavil, da kot največji uspeh tega obdobja vidi bistveno izboljšanje družbene klime. Premier je milo rečeno pretiraval, saj zaostrenega stanja duha v družbi v luči neugodnih zunanjih okoliščin in domačega političnega preigravanja ni mogoče spremeniti čez noč. Navsezadnje februar prinaša stavkovni val sindikatov javnega sektorja, ki ob vse dražjih pogojih za življenje zahtevajo višje plače.

Golobovo izjavo gre razumeti predvsem kot poskus pomiritve strasti, potem ko je koalicija izdatno povečala pričakovanja javnosti z namero, da se bo v zgodovino zapisala kot reformna vlada. Vse bolj je jasno, da Golob v menedžerskem slogu stavi na taktiko all-in, ki v pokru šteje kot najbolj tvegana poteza. Državljani mu bodo račun izstavili na prihodnjih volitvah, ko bo možno v celoti izračunati učinek njegovega vladanja.

Kdo bo depolitiziral policijo

Po osmih mesecih je vladna koalicija skorajda v popolni postavi. Po ustanovitvi novih ministrstev manjka samo še notranji minister, ki ga premier prek različnih kanalov išče po decembrskem odstopu Tatjane Bobnar. V igri za prevzem resorja so posamezniki tako iz politike kot stroke. Ker je funkcija ministra izrazito politična, bi imel Golob z imenovanjem politika za notranjega ministra vsekakor manj preglavic, kot če bi se odločil za strokovnjaka. V tem kontekstu je najbližje vrnitvi na čelo notranjega ministrstva Boštjan Poklukar, politični obrtnik, ki spada v orbito vplivneža Damirja Črnčeca, trenutno državnega sekretarja na obrambnem ministrstvu in dobrega poznavalca razmer v represivnih organih. V primerjavi z uglednim strokovnjakom za policijska pooblastila in vprašanja varnosti Miroslavom Žaberlom, ki je prav tako eden od kandidatov za ministra, bi Poklukar gotovo lažje uresničil napovedano depolitizacijo policije, ki je bila kamen spotike pri odstopu prve ministrice v Golobovi zasedbi.

V največji koalicijski stranki so po dobrem letu dni od ustanovitve medtem postavili že tretjega generalnega sekretarja. Po Mateju Arčonu in Tamari Kozlovič je predsednik stranke enega najbolj izpostavljenih položajev zaupal dolgoletni vplivni novinarki Vesni Vuković, ki bo odslej tudi uradno Golobova desna roka. V resnici se ne bo spremenilo nič drastičnega, saj je Vuković že kot vodja službe za odnose z javnostmi opravljala naloge, ki so presegale njene dosedanje zadolžitve. Z imenovanjem za generalno sekretarko je tudi uradno postala drugi človek stranke, njene nadaljnje poteze pa bodo vsekakor pomembno vplivale na razvoj Svobode kot mlade stranke z največjo politično močjo v državi. Odgovornost za to razmeroma kontroverzno potezo v celoti prevzema Golob, pri čemer ni zanemarljivo, da se bo morala stranka v prihodnje bolj posvetiti jasnejšemu komuniciranju z javnostjo, za kar potrebuje okrepljeno in usklajeno piar ekipo.

Zaletavanje v kulturno ministrico

Brez zapletov znotraj koalicijskih vrst bo očitno minila napovedana tretja interpelacija v tem mandatu. Po Tatjani Bobnar in Tanji Fajon se opozicija zaletava v kulturno ministrico Asto Vrečko, ki je sledila strokovnim predlogom in na ravni vlade dosegla združitev dveh muzejev v nov javni zavod. Nova Slovenija kot pobudnica interpelacije je v tem primeru strokovno vprašanje prenesla na občutljivo ideološko polje in znova uporablja populistični diskurz za ohranjanje pozornosti lastne baze. V ospredju interpelacije ni združitev muzejev, ampak prekinitev samostojnega delovanja muzeja slovenske osamosvojitve, ki ga je na silo in brez stila postavila prejšnja vlada. Povrhu gre potezo NSi razumeti v luči neprestanega strašenja krščanskih demokratov, da želi Levica vrniti Slovenijo v komunizem, v čemer ni resne vsebine. V tekmovanju, kdo bo na desnici izpadel bolj dramatično, je šel Lojze Peterle še korak dlje, ko je zagrozil celo z uporabo akcijskega načrta za obrambo osamosvojitve, če vlada ne bo spremenila odločitve o združevanju muzejev.

Na tankem ledu se je po lanskih volitvah znašel predsednik krščanskih demokratov Matej Tonin, ki je najprej napovedal odcepitev od politike Janeza Janše, minuli teden pa je članstvu sporočil, da NSi ne bo šla v Golobovo vlado, čeprav za vstop v levosredinsko koalicijo sploh niso dobili vabila. Toninova taktika je še toliko bolj nenavadna, ker bodo prihodnje državnozborske volitve v Sloveniji šele čez dobra tri leta, zato tovrstne izjave v delu javnosti pričakovano naletijo na posmeh. V podobno smer gredo tudi kritike SDS, ki se počuti odmaknjeno od sprejemanja odločitev koalicije s prepričljivo večino v državnem zboru. V Janševi stranki političnemu vrhu po novem očitajo, da preveč hiti z zakonodajnimi postopki, pri čemer pozivajo, da mora politika stopiti skupaj, kar glede na dosedanje obnašanje SDS v opozicijskih vrstah zveni kot sprenevedanje. Kako opozicija razume konstruktivno držo, je pokazala ob junijski zaprisegi petnajste vlade, ko je v državnem zboru s serijo več kot 30 zakonskih predlogov nemudoma blokirala delo novoizvoljenega parlamenta, nato pa je javnost dodobra razdražila s serijo referendumov.

Dvom o iskrenosti Logarja

Ker je odbojnost volilnega telesa do Janše prevelika za odmeven dosežek na volitvah, SDS v ospredje pošilja finalista lanske predsedniške kampanje Anžeta Logarja, ki snuje ustanovitev nove platforme sodelovanja na višji politični ravni. Dvom o Logarjevih iskrenih namenih bo v javnosti obstajal vse do takrat, dokler se ne bo jasno distanciral od spornih metod SDS, ki mu je omogočila celotno politično kariero. Ker se Logar zaveda, da se notranji upor proti Janši še za nikogar ni dobro končal, skorajda ni možnosti, da bi odšel na samostojno politično pot. Potem ko je predsedniške volitve proti politični novinki Nataši Pirc Musar izgubil predvsem zaradi članske izkaznice in dolgoletne aktivne vloge v SDS, bodo ljudje vsak njegov korak še naprej povezovali z delovanjem stranke.