Priznam, naročil sem Ikein katalog. Slovenskega, ki je, kot je dramatično najavljeno, izšel "prvič, zadnjič in nikoli več". Teža zgodovinskega trenutka je bila prevelika, da ne bi klonil in za hip celo nehal zobati kislo grozdje, ker je švedski pohištveni imperij, potem ko sem z leti nagrmadil desetine avstrijskih, kataloge prenehal izdajati prav zdaj, ko bi ga lahko bral v svojem jeziku.

Tako iz dneva v dan nestrpno čakam, da v nabiralnik prispe katalog, ki ga bom dal plastificirati za večnost in nekoč zapustil zanamcem. Kot Brižinske spomenike ali svete spise svojega časa. Listali bodo in vsake toliko vzdihnili: "Glej, na takih kavčih so sedeli!" Morda mi na stara leta katalog kot ekskluzivno redkost uspe prodati na dražbi in zanj iztržiti vsaj 12 evrov. Ko prispe, bom okoli sebe, če bo to mogoče, zbral dvanajst prijateljev in jim svečano bral iz njega. Medtem ko bodo oni po vrečicah iskati milijon vijakov in matic ter sestavljal mojo novo televizijsko komodo iz linije Hemnes. In bo jutro. In bo večer. In komoda še kar ne bo sestavljena, ker bo nekdo s kartoni vred v smeti zabrisal tudi priloženi mini imbus ključ.

Te dni, ko je državo zajela Ikeamanija, sem poln mešanih čustev. Vesel, da je z njenim prihodom Slovenija dobila potrditev o obstoju, drugo najpomembnejšo po sprejetju v Združene narode maja 1992. Če je kdo še dvomil, zdaj res obstajamo in sanjamo svojo malo severnjaško pravljico, tako kot velik del sveta, ki se ga je dotaknil ta blagoslov. Hkrati Ikei zamerim, da je, ne glede na koronsko zavlačevanje, v mojo domovino prišla šele zdaj, ko je v naših domovih že več njenih izdelkov kot v vseh Ikeinih skladiščih skupaj. Je tako dolgo oklevanje res bilo potrebno in ali prej nismo bili dovolj dobri, pridni in zapravljivi, da bi si zaslužili lasten košček modro-rumenega raja pod soncem? Premnogi bodo šele zdaj ugotovili, da tisto, kar piše nad Ikeinimi izdelki, ni avstrijščina. Pa vendar, Ikea je prispela, Slovenci, predvsem Ljubljančani, pa se tepejo za vstopnice, ki jim bodo omogočile videti, kako je pohištvo, s katerim so za diskontno ceno opremili svoja nadstandardna Airbnb in druga stanovanja, videti v naravnem habitatu. Začela se je era mesnih kroglic, ki ob pohištvu veljajo za paradni izdelek tega koncerna.

Švedom je treba priznati kar nekaj kvalitet. Povprečen novodobni Viking si popolno življenje predstavlja v idilični, naravno, a okusno in svetlo opremljeni hiški ob jezeru, v katerem prijetno šumlja voda, poklja ločje, tu in tam pa iz radia nežno zazveni kak evrovizijski šlager, medtem ko iz pečice diši po hrustljavem tanko zvaljanem rženem kruhu. Ikea prav tako dobro kot pohištvo prodaja nordijske sanje o življenju na visoki, kultivirani ravni, kjer je vse polno strpnosti, miru, zdravja, lepote, na bančnem računu pa dovolj denarja, da skozi življenje ni treba iti uničenih živcev in z rano na želodcu. Švedska milina, ki se zrcali v dobrovoljnem, dobronamernem, strpnem, duhovitem in delovnem značaju, je seveda posledica desetletij, stoletij miru, dobrega vodenja države, gospodarstva, discipline, protestantskih vrednot in tipične švedske miselnosti, ki jo pooseblja beseda lagom. Nimamo dobesednega prevoda zanjo, a če Danci s svojim hygge v življenju iščejo toplo domačnost, Švedi ključ do uspeha vidijo v zmernosti. Lagom pomeni "ravno dovolj". Ne preveč ne premalo na vseh ravneh življenja. Le pri pijači jih na Jadranu rado zanese.

Švedi znajo svojo zmernost in praktičnost genialno prenesti in prodati, v resnici so z nami že zelo dolgo. Švedska funkcionalna estetika je navdihnila legendarne jugoslovanske Marlesove kuhinje Orhideja pa številna blokovska naselja, vključno s paradnim primerom ljubljanske Bratovševe ploščadi, kjer so posneli film Sreča na vrvici.

V nekaj tednih, ki sem jih preživel v Malmöju in Stockholmu, sem večkrat slišal, da si veliko mladih želi svoj prvi denar zaslužiti prav v Ikei ali tekstilni verigi H&M, saj gre za stabilni, mednarodno uspešni firmi, ki sta ponos države, hkrati pa razlike med švedskimi plačami niso tako velike, da bi takšno delo veljalo za manj cenjeno. Švedski socialni model ni uravnilovka, a je postavljen tako, da lahko s poštenim delom vsak dobro živi. Ko imaš v denarnici mir, imaš mir tudi v srcu. Vsi ostali iz držav z mnogo manj dorečeno paradigmo kakovostnega življenja pa z Ikeinim pohištvom kupujemo tudi svojo malo utvaro zdrave, svetle in zračne skandinavske sreče, četudi v obliki plastičnih zalivalk, preveč diskretno dišečih sveč in svetilk iz šumečega papirja.

Vse okoli Ikee je zgodba in, zlasti za kupovalce iz držav, ki svoje Ikeine prodajalne nimajo, posvečeno početje, za katero se je treba potruditi. Vsak ima svoj Ikein obred, ki traja več ur in ga lahko univerzalno doživi na vseh straneh planeta. Matrica sveta, v katerem skrbi izginejo in se vse vrti le še okoli dekorja, hrane, načrtovanja večerij in piknikov ter plastičnih rož z imenom Fejka, je univerzalna v vseh državah. Ali so tiste mesne kroglice, cimetovi polžki in obvezno hot dog s čebulo pri izhodu res toliko boljši od drugih ali pa so dobri le, ker so del zgodbe, je stvar razprave. Kot tudi pohištvo, ki mu za dano ceno sicer res ne gre veliko očitati. Roko na srce, 'šperplate' in furnirji še nikoli niso bili videti bolj prefinjeno. Morda bodo takšna odslej tudi naša življenja. Slovensko razmajana in škripajoča, a vsaj na videz skandinavsko šik.