(POGLED) Demokracije bo v slovenski družbi toliko, kot bo preživetveno koristilo poslancem

Lep popoldan na Havajih. Z Robom se voziva čez otok Oahu iz Honoluluja v Kailuo in se pogovarjava o sistemu parlamentarne demokracije. Rob je velik zagovornik parlamentarne demokracije. Jaz pa velik skeptik. Rob je prepričan, da je sistem parlamentarne demokracije isto kot Demokracija. In Svoboda. Oboje z veliko začetnico.

Rob težko prenaša mojo skepso v zvezi z zahodnim parlamentarnim sistemom. Meni pa se njegovo enačenje parlamentarne demokracije s Svobodo in Demokracijo zdi neprofesionalno za profesorja kulturne antropologije. Še posebej za kritično orientiranega profesorja kulturne antropologije. In še tem bolj za levo usmerjenega.

Rob je v pogovoru zastavil tisto vprašanje, ki je bilo morda gnezdišče najinih poznejših, sicer povsem nadziranih razhajanj:

"Pa kaj imaš ti proti zahodni demokraciji?"

Odgovorila sem:

"Ker parlamentarna demokracija nima vgrajenih varovalk zoper zlorabe sistema. Dober primer je Hitlerjev vzpon na oblast."

Slovenija, 15. 2. 2021: V slovenskem parlamentu nezaupnica vladi Janeza Janše ni bila izglasovana. Še en dokaz, da je parlamentarna demokracija v resnici neodporna na lastne zlorabe. Pa ne zato, ker je JJ ostal na oblasti. Ampak zato, zakaj je ostal.

Na oblasti je ostal zato, ker je sistem parlamentarne demokracije omogočil, da je bila demokracija žrtvovana za plače poslancev Desusa in SMC.

To odpira vrsto vprašanj. Recimo vprašanje, kaj je demokracija. Ali je postopek. Ali pa vsebina.

Nedavno smo dobili odgovor, da je demokracija postopek. Ne vsebina. Tudi kadar po demokratični poti žrtvujejo demokracijo, to ni v nasprotju z demokracijo.

To je strukturna napaka parlamentarne demokracije. Zaradi katere se je treba parlamentarne demokracije bati. Da namreč v določenih situacijah sámo sebe pojé. Kot v primeru Hitlerja. Recimo. Ali kot ta ponedeljek v slovenskem parlamentu. Recimo.

Ne boj za oblast

Pri glasovanju o nezaupnici Janševi vladi ni šlo za boj za oblast. Kot je to prikazovala vlada. Šlo je za to, kako pred vlado in parlamentom zavarovati tistih nekaj demokratičnih standardov, ki nam jih je v slovenski družbi uspelo udejanjiti.

Že to, da je v parlamentarni demo kraciji treba demokracijo varovati pred vlado in parlamentom, je svoje- vrsten paradoks. Čeprav povsem življenjski. Tisti, ki vladajo, so namreč nagnjeni k temu, da svojo moč uporabijo za to, da se z močjo in položajem okoriščajo. Sistem mora imeti mehanizme, da to ten- denco nadzira. Omejuje. Nevtralizira.

In če jih nima, je problem. In parlamentarna demokracija teh mehanizmov v resnici nima.

V ponedeljek smo bili v slovenskem parlamentu priče javni demonstraciji tega primanjkljaja. Poslanci so glasovali o tem, ali bodo tisti, ki danes na volitvah najverjetneje sploh ne bi prišli v parlament, še dobro leto dni ohranili parlamentarne in ministrske plače in druge privilegije. Zato je bilo iluzorno pričakovati, da bodo poslanci sami sebi demokratično ukinili privilegije, ki jih imajo.

Omenjene poslance so opominjali, da ne gre za njih. Da gre za varovanje demokratičnih standardov. Vendar jim za to ni bilo mar. Med kvaliteto lastnega preživetja in dobrobitjo družbe so poslanci Desusa in SMC izbrali kvaliteto lastnega preživetja.

To za Slovence ni nič nenavadnega. V slovenski zgodovinsko vzpostavljeni socialni in kulturni tirnici je kvaliteta lastnega preživetja namreč najvišji cilj. Najvišja vrednota. In tudi najvišji moralni imperativ. V slovenski zgodovinsko vzpostavljeni socialni in kulturni tirnici obveznost skrbeti za kvaliteto preživetja družbe ne obstaja.

Poslanci Desusa in SMCja so naredili to, kar bi naredila večina Slovencev. Čeprav šest neveljavnih glasovnic dokazuje, da so nekateri čutili moralno stisko. Vendar se niso upali upreti. Za Slovence je namreč značilna politična kultura nevidnosti. Tudi ko vedo, da nekaj ni v redu. Kar v okvirih slovenske parlamentarne demokracije pomeni, da moraš ostati neviden tudi v zaprti kabini tajnega glasovanja.

In nauk? Demokracije bo v slovenski družbi toliko, kot bo preživetveno koristilo poslancem. In ne toliko, kot je prav za slovensko družbo.

Ko sva pred dnevi o tem govorila z Marcelom, sem na vprašanje, kaj storiti, citirala svoje opazovance. Ti pravijo, da je treba za to, da bodo parlamentarci začeli skrbeti za dobrobit družbe, uvesti odpoklic poslancev sredi mandata. Kar bi bilo pravilno. Če bi poslanci SMC in Desusa vedeli, da lahko zaradi svojega delovanja kadarkoli izgubijo svoj stolček, bi ravnali drugače. Samo pod tem pogojem bi ravnali drugače. {api_embed_photo_R30}636571{/api_embed_photo_R30}

Marcel je rekel, da to ne obstaja v nobeni parlamentarni demokraciji. Moj odgovor je bil, da je to že res. Ampak da bi to v Sloveniji morali imeti. Če nočemo, da bo parlamentarna demokracija uničila demokracijo.

* Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokusu.