Obstaja ena stvar, ki je zame osebno v politiki res povsem nedopustna: spustiti policijo nad lastne državljane. Nad lastne ljudi. Pa nisem nekakšen naivni subjekt, ki bi gojil idejo družbe brez nasilja. Družbo sem študirala dovolj dolgo, da mi je jasno, da je ideja nenasilja s človeško družbo združljiva natanko toliko kot ideja, da družbo oblikujemo na Marsu.
Ne, ne gre za naivnost. Gre za več drugih reči.
Prva stvar so zgodovinske izkušnje. Vemo, kaj je pomenilo nasilje oblasti nad lastnimi državljani. Recimo v nacistični Nemčiji. Ali v Čilu, ko ga je prevzela hunta. Kaj je ta ustroj pomenil.
No, vsaj nekateri to vemo. V Sloveniji obstajajo intelektualci, tudi javni intelektualci, ki čilsko hunto zagovarjajo kot dobro politično ureditev. Po njihovem mnenju je dala pozitivne politične in ekonomske rezultate. Pa ne bi zdaj o tem.
Moja edina opomba s tem v zvezi je, da družba ne obstaja zaradi politike in ekonomije. Ampak ekonomija in politika obstajata zaradi družbe. Ali povedano drugače: nekaj je zelo narobe, če imamo opraviti z družbo, ki je instrumentalizirana kot orodje politike. In/ali ekonomije. Da to vidimo, ni treba daleč.
Kar pa je že druga skupina razlogov, zaradi katerih je moja toleranca do policijskega nasilja nad državljani enaka nič. Ne gre namreč samo za instrumentalizacijo družbe s strani politike in/ali ekonomije. Gre tudi za instrumentalizacijo družbe s strani represivnega organa države. Kar je še bolj nedopustno kot instrumentalizacija družbe s strani politike in/ali ekonomije. Čeprav je običajno povezano. V smislu, da politične in/ali ekonomske elite pošljejo na cesto policijo za doseganje lastnih političnih in/ali ekonomskih ciljev.
To lahko opazujemo tudi med politično zlorabo korone v slovenski družbi. Te zlorabe smo deležni že od marca lani v najrazličnejših oblikah. Kriza je stanje prestavljanja meja dopustnega. In to prestavljanje meja v krizi postane praviloma nevarnejše kot kriza sama.
Tudi slovenska oblast je v korona krizi prestavila meje dopustnega tako, da so prakse, ki pred korono niso bile sprejemljive, postale dopustne. Pošiljati poslanca, ki ga ne maraš, v kliniko za duševno bolne. Biti v eni osebi predsednik vlade, minister za zdravje, vladni govorec, minister za šolstvo. In še kaj. Politično kadrirati ljudi brez ustreznega znanja v znanstvene in kulturne institucije. In še kaj.
Zato se s korono vlada neuspešno spopada. Če bi se uspešno, bi bilo kriznih časov lahko že konec. Tako kot tudi takšnega delovanja vlade. Vendar vladi ni do tega. Zato dela vse, da krize še ne bo konec. Ko bodo vsi precepljeni, se bo že kaj našlo. Sev, za katerega cepivo ni učinkovito. Recimo.
Višek normalizacije nedopustnih političnih praks pa je pošiljanje policije nad lastne državljane. To smo videli na protestih. To vidimo zdaj v Rogu. Nedopustne prakse, ki niso namenjene razreševanju problemov. Ker oblast v resnici noče reševati problemov. Oblast od problemov živi. Kar je glavni razlog, zakaj je moja toleranca do policijskega nasilja nad državljani enaka nič.
Naslednji razlog je tisto, kar je bilo jasno vidno tako pri Hojsovi telovadbi s policijo na cestah kot pri Jankovićevem eksperimentu z Rogom. Ne glede na to, s čim poskušajo utemeljiti pošiljanje policije nad ljudi, vedno imamo občutek, da so te utemeljitve laž. Ker tudi so v resnici laž.
Za pošiljanje policije nad ljudi ni opravičila. Prvič zato, ker oblast, ki ne zna problemov z državljani reševati drugače kot z nasiljem, sama sebe definira kot nesposobno oblast
Za pošiljanje policije nad ljudi ni opravičila. Prvič zato, ker oblast, ki ne zna problemov z državljani reševati drugače kot z nasiljem, sama sebe definira kot nesposobno oblast, ki ne bi smela biti na položaju, na katerem je.
Ta samodelegitimizacija pa je nekaj, česar oblast ne vidi. Ne razume. Če bi razumela, tega sama sebi ne bi počela. Razen če ji gre za nekaj drugega: za arogantno razkazovanje premoči. V smislu: kaj nam pa morete. Kar pa je totalitarna logika vladanja. In oblasti. Leve. Desne. Ali katerekoli vmes.
In potem je tu še zadnji razlog: netoleranca do drugačnih. Oblast pošilja policijo nad tiste, ki je ne podpirajo. Ki so do nje kritični. Ki živijo in mislijo drugače kot ona.
To je jasno demonstriral Hojs z vodnimi topovi, gumijastimi naboji in ostalim. Isto velja za sredstva in načine delovanja policije v Rogu.
Ja, vemo, kaj pravijo pravno veljavni papirji. Vendar ne gre za to. Gre za to, da je Rog lokacija drugačnosti. In bolj kot za uveljavljanje zakona gre za razkazovanje mišic nad drugačnimi.
Najbrž gre res samo za patološko razkazovanje moči.
* Kolumna je bila najprej objavljena v Fokuspokusu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
