(POGLED) Človek je človek. Hrvat, Srb, Bosanec, Slovenec … In Balašević je Balašević.

Ob Balaševićevi smrti sem se spomnila svojih staršev. Kadar je umrl kak pevec, ob čigar pesmih so plesali v Veliki kavarni, sta to pospremila s posebno melanholijo. In s komentarjem: "Zdaj je odšel eden od naših." Ali: "No, zdaj smo pa mi na vrsti."

Podoben občutek me je preplavil ob novici, da je umrl Đorđe Balašević. Ne zato, ker sva bila tako rekoč generacija. Ampak zato, ker je z njim odšlo nekaj našega. Čeprav sama na njegove pesmi nisem plesala v Veliki kavarni. Na njegovem koncertu sem bila samo enkrat.

Je pa res, da sem ga na dolgih vožnjah po Sloveniji pogosto poslušala. Včasih zato, da nisem zaspala. Včasih zato, da sem ob pesmih prepevala. Včasih zato, da sem ob pesmih kričala. (Ugotovila sem, da je to učinkovit način preganjanja zaspanosti za volanom.) Včasih zato, ker mi je ustrezal feeling. Včasih zato, ker se mi ga je pač poslušalo. Včasih zato, ker sem se strinjala z besedili.

Obstajal je še kup drugih razlogov. Ki so nazadnje pripeljali do tega, da sem znala kar precejšen del njegovega repertoarja na pamet.

Ko so novico o njegovi smrti pospremili z informacijo o tem, da je bil avtor pesmi kot U razdeljak te ljubim, se mi je to zdelo žaljivo. Ne, dragi moji. On je bil avtor pesmi, kot so Samo da rata ne bude in recimo meni zelo drage Krivi smo mi ("Sorry matori, krivi smo mi koji smo ćutali …").

Seveda je s kulturnimi in umetniškimi praksami vedno tako, da gre za stvar povezanosti. Zmožnosti, da se povežeš. Po empatični poti. Da vzpostaviš nezavedno vez. Seveda lahko gre tudi za koncept. A ta te pritegne na ravni radovednosti. Intelekta. Strinjanja. Ali nestrinjanja. In še česa.

Vsi, ki so po celotnem ozemlju nekdanje socialistične Jugoslavije ob Balaševićevi smrti izražali občutek izgube, žalovanje, celo osebno prizadetost — čeprav ga najverjetneje sploh niso osebno poznali —, so bili z Balaševičevimi pesmimi povezani ne na intelektualni ravni. Ampak na tisti prvi omenjeni ravni. Preprosto: čutili so ga. Čutili so se. Tako, kot čutiš ljubezen. Sovraštvo. Ljubosumje. In ostalo.

Na osnovi tega, s čim se nezavedno povezujejo, o ljudeh izveš marsikaj. Včasih zelo presenetljive reči. Živo se spomnim, kako me je že v osnovni šoli pretreslo, ko sem dojela, da je najljubša popevka mojega očeta Poletna noč. Tega kot otrok nikakor nisem mogla povezati s svojim očetom. Šele kasneje sem razumela, kaj mi to govori o mojem očetu.

Enako je treba razumeti, kaj občutek izgube ob Balaševićevi smrti na ozemlju nekdanje Juge govori o ljudeh, ki ta občutek doživljajo. Nekateri antropologi postsocializma bi rekli, da je njegova smrt sprožila naval jugonostalgije. Kar verjetno je ena od možnih razlag. Ali bolje, dimenzij izgube, ki jo ljudje čutijo ob Balaševićevi smrti. Toda to je samo ena dimenzija.

Druga dimenzija, ki je po mojem mnenju ključna, pa je povezana s tem, da je Balašević pel na način preseganja razlik. Pri njem ni bilo pomembno, ali si Hrvat, Srb, Bosanec, Slovenec. Ali kaj drugega. To so bile v Balaševićevem svetu nepomembne, celo sramotne delitve. Ker človek je človek. Človeško je človeško. Zaljubi se Srb. Slovenec. Hrvat. In Bosanec. Nesrečno se zaljubi Hrvat. Srb. Bosanec. In Slovenec. S sočlovekom lepo ravna Slovenec. Bosanec. Srb. Ali Hrvat. Kot z nekom drugim grdo ravna Hrvat. Bosanec. Slovenec. In Srb. In tako kot "čast je čast, a vlast je vlast" v Slovenij. Srbiji. Bosni. Hrvaški. In povsod drugje.

S tem svojim načinom je Balašević utelešal duha časa, ki smo ga tisti, ki smo približno pripadali njegovi generaciji, poznali. V Jugoslaviji namreč nismo bili socializirani za to, katere nacionalnosti si, ampak za to, da si dober človek.

A kakorkoli že smo razumeli, kaj pomeni biti dober človek — ker to je seveda pomembno variralo —, šlo je za držo do sveta, v katerem je obstajala dimenzija, ki je bila nad nacionalističnimi partikularnostmi. Pa ne samo, da je ta dimenzija obstajala. Bila je ključna. Bistvena.

Zato je bil Balašević vedno glas proti nacionalizmom. Balašević je bil eden od nas, ki se nam je zdelo nepredstavljivo, da bi lahko bil kdorkoli ob slovensko državljanstvo samo zato, ker ni bil Slovenec. In točno zato je lahko pel v Ljubljani. V Sarajevu. V Zagrebu. In drugje. In to kljub vseh grozotam jugoslovanske vojne. In nesmiselni nacionalistični prtljagi, ki smo jo kot eno od najvišjih cen dobili ob propadu Juge za vrat. 

Ko je ne tako dolgo nazaj umrla Dragica Korade, se je njen urednik vprašal, kdo bo zdaj mislil tako, kot je mislila ona. Ko je na silvestrovo odšel Jovanović, je vzniknilo vprašanje, kdo bo zdaj režiral tako, kot je režiral on. Ob Balaševićevi smrti se postavlja vprašanje, kdo bo zdaj pel, kot je pel on.

To ni vprašanje Balaševićeve, Dragičine ali Jovanovićeve unikatnosti. Razlog je ta, da so kljub svoji unikatnosti znali pisati, režirati in peti tako, da so presegali unikatnosti. In partikularnosti.

Unikaten je lahko vsak. Biti unikaten in hkrati presegati partikularnosti pa je dano le redkim.

* Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokusu.