Domala nemogoče je v kratkem sestavku opisati razsežnosti simbolike, ki se izcejajo iz enominutnega propagandnega filma ameriške prehranske korporacije, ki s hitro plastično hrano hitro in plastično uniformira čutne zaznave sodobnih generacij, še posebej otrok in mladine. Da je socialno z vsakim dnem bolj ranjeno mesto Maribor v kratki božični pravljici odigralo vlogo brezhibne fantazijske kulise privilegirani deklici, ki se sama prevaža v avtu po mestnih ulicah in se ob tem zabava s sijajnimi zmožnostmi Mekičevega čarobnega krompirčka, ima opraviti s paličicami za hitro testiranje na novi koronavirus in starševskim uporom več, kot bi si želeli. A gremo po vrsti.
Mateja Ratej
In na tem mestu čarobni krompirček v roki dekletca, ki kot izbrana potrošnica svet materialnih dobrin uživa le zase, saj misli le nase, postane zlovešča paličica z orjaško vato na konici, ki neusmiljeno rine v nemočne nosove šoloobveznih otrok. Nastopi trenutek, ko resna družbena zaostritev ob vrhuncu epidemije terja skupnostno delovanje, zato potrošnik kot prevladujoča osebnostna forma obdobja, ki ga živimo, izgublja živce. Hipoma tako pred nami zraste orjaška podoba pootročenega posameznika, dodobra pregnetenega z ideologijo življenjskih slogov, ki je že zdavnaj izgubil občutek za skupnost. Gledamo ga, kako samozavestno in gromko vpije v zmotnem prepričanju, da brani svoje državljanske svoboščine: Moj otrok pa že ne! V blagostanju rojene in odrasle generacije, ki otroke dojemajo kot svojo last in mini pripomoček za prosti čas, v svojih osebno osvobodilnih fantazmah brez pomisleka izrabljajo potomce, ki pa hočejo in morajo biti del skupnosti - kakršnakoli že je in bo -, da se sploh lahko učlovečijo. Ko odrasla populacija z odtegovanjem od pouka ali celo izpisovanjem iz vzgojno-izobraževalnih ustanov čustveno in socialno pohablja svojo mladino, s tem demonstrira predvsem lasten prestrašen in vse bolj paranoičen beg od neprijetne realnosti. Vse kaže, da se ne ukvarja z mislijo, da bodo iz skupnosti izločeni otroci nekoč odrasli, reklame za hamburgerje z njimi v glavni vlogi pa še kar ne bo hotelo biti konec. Tedaj bodo najprej grožnja svojim bližnjim in nato celotni družbi.
Veliko upov v znosno prihodnost civilizacije po drugi strani zbuja dejstvo, da je mladina ob uvedbi obveznega samotestiranja v šolah večinoma instinktivno prepoznala bistvo svojega prispevka k družbeno odgovornemu ravnanju in hkrati brez posebne razlage razumela, da se velikanski družbeni zlomi rešujejo na ravni skupnosti in ne na ravni posameznega potrošnika, ki ima ob protitelescih, zdravem življenjskem slogu in vitaminu D na zalogi še kopico drugih izgovorov za svojo sebičnost. Prav tako so učenci in dijaki, ki izvrstno obvladajo nenehno in dosledno preklapljanje iz realnega v digitalni svet, pravilno zaznali, da v resničnem življenju ne sedijo sami v pravljičnem avtu s čudežnim postanim krompirjem v roki, pač pa so inherenten del sveta, ki se pospešeno spreminja. V njem bodo preživeli in prosperirali tisti, ki se bodo novi stvarnosti najhitreje prilagodili. Upoštevajoč izkušnje preteklih generacij, to najbolje uspeva ravno mladini.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
