
Si upam napovedati rok trajanja Katedrale svobode? Seveda. Tako rekoč neomejen je. No, omejen je kvečjemu s pričakovano življenjsko dobo Petra Jambreka in Dimitrija Rupla. Dokler bosta onadva med živimi, bo živa tudi Katedrala svobode. Kot simbol neumrljivega, večnega desnega, konservativnega, samodeklarirano sredinskega, liberalnega, intelektualističnega, pokroviteljskega hrepenenja nekdanjih politikov in parapolitikov stare šole. Simbol želje, da bi izgubljeno Slovenijo spravili na pravo pot in ponudili alternativo nikoli pravi oblasti (ker preveč leva) in vedno večni opoziciji (ker preveč radikalna). Slovenska alternativna desnica - ne tista vulgo, novokomponirana alt-right, seveda - pa bo gradila katedralo ali Katedralo svobode najbrž še dlje. Dolgo, predolgo. In gradila jo bo zaman. Gradila jo bo, dokler bo obstajala SDS in dokler bo imel Janša pri vsem skupaj kaj besede.
In to pomeni … - dokler bo živ.
Ker za to gre. Vsak poskus ustanavljanja desne alternative, vsaka iniciativa, kot ta Katedrala je v bistvu poskus desne detronizacije SDS in Janeza Janše. Redefinicija desnice, upgradanje desnice, reinvencija desnice … - vse to je v bistvu zaustavljanje desnice. S kolikor toliko endemičnimi, nativnimi, insajderskimi sredstvi.
Katedrala svobode kot opozicija opoziciji