(NA ZAHODU NIČ NOVEGA) Svoboda narodu? Populizem "hordam jeznih volivcev" ne prinaša svobode, ampak nasprotno

Vojna v Ukrajini je v slovenski šport prepiranja med partizani in domobranci prinesla obilo zmede. Kar naenkrat imajo mnogi partizani zadržke do narodnoosvobodilnega boja, medtem ko ljudje, ki redno pošizijo vsakič, ko se ljudje zberejo na slovesnosti v Dražgošah, na ves glas podpirajo boj proti tujemu okupatorju. Ampak kregamo se vseeno. Na primer glede populizma. Tudi tu ne gre brez zmede, predvsem zaradi tega, ker se nekateri ne morejo odločiti, ali so populisti kul ali ne. 

Zadnja epizoda v verbalni državljanski vojni se je začela s posebno izdajo (hecno, kako je slovenski jezik lahko dvoumen) tednika Mladina, posvečeno populistom. Pri tem si je uredništvo privoščilo nedopustno potezo in med populiste uvrstilo tudi Josipa Broza Tita. Na uredništvo se je vsulo z leve in leve. Kako si upate Tita imenovati za populista? Kako si ga drznete uvrstiti v isto kategorijo kot ostale populistične falote? Mnogi od komentarjev so bili, kot se za prerekanje na družbenih omrežij spodobi, grobi in žaljivi. Zadeve so šle tako daleč, da je urednik Mladine Grega Repovž v naslednji redni številki, izjemoma v svojem imenu, objavil uvodnik, v katerem je izrazil zgroženost nad novim dnom diskurza na slovenskih družbenih omrežjih.  

Komaj se je afera malo polegla, ker so jurišniki slovenskih tipkovnic zavohali drugo kost, so se na moji lajni začele pojavljati objave teksta, ki ga je v reviji Disenz z naslovom Zablode antipopulizma objavil sociolog Grega Hrib, v katerem je avtor, na kratko, podučil meščanske liberalce, da ne štekajo populizma, s katerim "horde jeznih volivcev, ki jim ni mar za politično omiko, pravno državo ter uveljavljena pravila, liberalni demokraciji kažejo sredinec ter jo počasi, a vztrajno pošiljajo na smetišče zgodovine". 

Naj uvodoma povem, da se z zgornjo analizo načeloma strinjam. To, kar me moti, je privoščljivost, s katero avtor skozi prispevek napoveduje po njegovem več kot zasluženi konec "meščanskega" liberalizma, z ihto – naj mi bo oproščeno, ker zaradi spodobnosti mešam prispodobe, - razjarjenega možakarja, ki si s topim nožem reže vejo, da bi se maščeval nezvesti soprogi. 

Menim, da je eden od vzrokov za prepir glede populizma in liberalne demokracije zmotno razumevanje pojmov, o katerih govorimo. To je seveda ena od značilnosti obdobja, v katerem živimo, in v katerem se "horde jeznih volivcev" dosledno zatekajo k "dejstvom", ki jim čustveno in ideološko ustrezajo. Avtorja prispevka v Disenzu sicer ne štejem med slednje. Gre za nekoga, ki gotovo veliko ve in je veliko prebral. V svoji analizi populizma in antipopulizma se sklicuje na post-marksistična teoretika Ernesta Laclaua in Chantal Mouffe. Kot, mimogrede, vsi levo usmerjeni entuziasti nad populizmom, ki sem jih uspel zaslediti v zadnjih letih. Laclau in Mouffe sta za leve propopuliste to, kar je Friedrich Hayek za navdušence nad neoliberalizmom. Teoretični as iz rokava, po katerem ni več debate.  

Populizem ni všečizem

Naj zato pojasnim, kako sam razumem populizem in liberalizem. Glede prvega najprej to, da populizem ni všečizem, pri čemer gre za patološko potrebo po ugajanju. Dober primer všečista je Borut Pahor, ki ga imajo mnogi, po mojem zmotno, za populista. To ne pomeni, da s svojim delovanjem ni pogosto, hote ali nehote, podpiral populizma, ki ga v Sloveniji ni malo. Populist se načeloma požvižga na to, ali ga imajo ljudje radi, pomembno je predvsem, da sovražijo njegove nasprotnike. Populist si lasti ekskluzivno pravico predstavljanja naroda in se v imenu te ekskluzivnosti postavlja nad vso politično konkurenco, obenem pa delegitimizira ali si podreja druge veje oblasti in demokratične varovalke, od neodvisnih medijev do civilne družbe. Na primer Donald Trump. Pa ne le on. Če zgornjo definicijo uporabimo za Josipa Broza, potem se gotovo moramo strinjati, da vsem zaslugam v boju proti fašizmu navkljub ni kazal posebnega razumevanja za politično konkurenco, neodvisno sodstvo, nadzorno funkcijo demokratično izvoljenega parlamenta nad izvršilno oblastjo, neodvisne medije ali kritično civilno družbo. Vse v imenu naroda in delavskega razreda. In zato ga je Mladina popolnoma upravičeno uvrstila na seznam na naslovnici. 

Še hujša je zmešnjava glede liberalizma. Tu ljudje mešajo liberalce kot sredinsko politično platformo, liberalno demokracijo kot politični sistem, neoliberalizem kot ekonomsko dogmo in libertarca, pri katerem gre za gospoda, ki iz fotelja v Londonu, s plišastim medvedkom v roki, trosi neslanosti po slovenskih družbenih omrežjih.

Liberalci kot sredinska politična formacija obstajajo, vsaj v teoriji. Označuje jih predanost svobodni podjetniški pobudi, v kombinaciji z zavzemanjem za individualne pravice in svoboščine. Obstoj in kredibilnost liberalcev, tudi v Sloveniji, ogroža dejstvo, da se pod to nalepko šlepa cel kup šalabajzerjev, ki sredino razumejo geometrično, ne pa vrednostno in ideološko, in pod liberalizmom prodajajo osebne interese, ki jih skušajo prikriti z glasnim kričanjem "ne levo, ne desno, ampak naprej".

Liberalna demokracija je politični sistem. Najkrajša definicija so redne volitve in evropska konvencija za človekove pravice. Spoštovanje določil konvencije ne le zagotavlja, da so volitve svobodne in poštene, ampak pravice in svoboščine posameznikov in manjšin v družbi, z  ustavnimi in zakonskimi varovalkami, ščiti pred zlorabo oblastne večine. Tej definiciji je treba dodati tudi socialne pravice, ki državljanom zagotavljajo materialno podlago za zaupanje v liberalno demokracijo. 

Težave se pojavljajo, ker ljudje zamenjujejo liberalno demokracijo in neoliberalizem. Slednji temelji na zanikanju javnega interesa in solidarnosti in svetlo bodočnost gradi na čim nižjih davkih, odsotnosti vsakršne regulacije in nevidni roki trga, ki sicer redno poskrbi za blaginjo peščice, ta pa naj bi, po zagotavljanju neoliberalcev, sčasoma prikapljala do vseh. To se sicer še nikoli ni zgodilo, namesto tega je prišlo do socialne pavperizacije in politične marginalizacije vedno večjega deleža prebivalstva, ki se je odzval, kako drugače, s kazanjem sredinca in podporo populistom. Ti sicer ne ponujajo nikakršnih rešitev, a za razliko od mnogih zagovornikov liberalne demokracije vsaj prepoznavajo bolečino in gnev razpizdenega plebsa. In ju neusmiljeno izkoriščajo za doseganje lastnih ekonomskih in političnih interesov. 

Boj proti različnosti, enakopravnosti in vključevanju

Ekonomski neoliberalizem je glavni vzrok, zakaj gre liberalni demokraciji tako slabo, saj uničuje materialno podlago za zaupanje volivcev v politični sistem. Povzroča strah pred prihodnostjo, kar je voda na populistični mlin. Populizem izkorišča strah in podžiga gnev. Največja grožnja zahodni civilizaciji je empatija, pravi Elon Musk. Ideološki temelj Trumpove revolucije je boj proti različnosti, enakopravnosti in vključevanju. Svoj avtoritarni pohod na oblast populizem gradi na manipulaciji sovraštva - in ko to ni več dovolj, na represiji. A enačenje med liberalno demokracijo in neoliberalizmom vendarle ni povsem brez osnov. Dejstvo je, da so se mnogi politiki, ki so sicer imeli polna usta človekovih pravic in zaščite družbenih manjšin, obenem mirno požvižgali na socialne pravice, brez katerih liberalna demokracija ne more delovati in na koncu pripravi teren za razmah iliberalnega in avtoritarnega populizma, ki stisko ljudi izkorišča za to, da bi jih še bolj potlačila v drek. Populizem "hordam jeznih volivcev" torej ne prinaša svobode, ampak ravno nasprotno. V roke jim potiska vedno bolj otopeli nož, s katerim si sami žagajo saj veste kaj. Zaradi (upravičenega) besa nad liberalnimi demokrati, ki jim servirajo osebno svobodo brez socialnih pravic, navijajo za populiste, ki jim v zameno ponujajo z adrenalinom sovraštva zakamuflirano politično avtoritarnost in ekonomsko bedo. Vse, kar jim ostane, je, da pizdijo na geje, feministke in migrante, ki naj bi bili krivi za vse. Morda bomo nekega dne spoznali, da ni svobode brez socialne varnosti. In obratno. Do takrat pa lahko noč in veliko sreče.