Opernplatz v Berlinu
Kot "odvratno darilo" je novico o pobudi za referendum zoper nekaj več kot sto umetnikov označila Zdenka Badovinac. Ta zelo pravilna oznaka ne potrebuje nobene dopolnitve: za njo se odstira ena od možnih prihodnosti, pač če smo tako avtodestruktivni, da jo dopustimo. Z njo in za njo prihaja že najavljena serija referendumov ali ukazov, kakor bo že po volji večnemu neuspešnemu ponavljaču Janši; on bi med drugim zmanjšal število spolov, "po naravi", o kateri ima pojma prav toliko kot učiteljica naravoslovja Godčeva, promotorka alkohola v osnovni šoli. Najboljši tehnični opis pobude bi torej bil – referendum za šankom. Stilno se z njim povsem sklada jok in stok poslanca Černača o tem, da bi vsak zaposleni moral prejemati enak dodatek kot vrhunski umetniki. To je terminalni populizem, polpotovski koncept dela in kolektiva, družba jeklene nomenklature in črnega totalitarizma. Sežiganje knjig, cenzura skulptur in slik in potem skrivanje istih v privatnih zbirkah nomenklature, taborišča za umetnike s prevzgojnim delom pri okopavanju solate in krompirja – vse to smo že večkrat slišali in brali v medijski kloaki SDS. Zdaj slišimo tudi šankovski zbor s Petrom Jančičem na čelu, ki doživlja fantazmatične vrhunce, ko za gospodarja sestavlja sezname najbolj škodljivih ustvarjalcev.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
