Oba redna bralca pričujočega stolpiča se spomnita, kako sem leta dolgo jamral, ker na domačem naslovu nisem imel interneta. Ali pa sem ga imel po kapljicah - ali pa je prihajal in odhajal z letnimi časi. Take stvari. Nedavno se je to spremenilo. Dobri ljudje iz telekomunikacij so razkopali okoliš in slavni kabel pripeljali pred hišo. Tako sem postal širokopasoven, kar (vsaj enkrat) ni imelo ničesar skupnega z izostankom telesne vadbe.
Kakorkoli. Optika se je sicer še enkrat nesrečno srečala z vrtno kosilnico - in ko smo to pokrpali, sem šel v prodajalno televizorjev in rekel: "Največjega!"
Velik je za pol stene in prvič v življenju lahko nemoteno spremljam televizijske kanale. Pri operaterju sem naročil super max paket in zdaj sicer plačujem za telekomunikacije več kot za elektriko, vodo in odplake skupaj, ampak, hej, živimo v tretjem tisočletju!
Televizor mi je naštel, kaj pa vem … tisoč programov. Preko zime sem se jih odločil nažreti do sitega.
Nekaj tednov sem porabil že samo za to, da sem se prebil skozi silne postaje, in presenečen sem ugotovil, da je grafična podoba slovenskih televizij na moč podobna grafičnim podobam televizij iz centralne Azije. Ko sem prežvečil športne, filmske, glasbene, balkanske, informativne in ostale programe, sem se vrnil k prvi ljubezni. Ne nazadnje imam na popisu svojih avdiovizualnih avtorstev zabeleženih več kot sto dokumentarnih filmov. Ampak čeprav me niti malo več ne mika, da bi se s kamero še kdaj 'pojal' po Sloveniji in bližnji okolici, me pa je vseeno zanimalo, kaj se dogaja v sodobni dokumentaristiki. V zavitku "dokumentarni programi" na mojem krasnem kitajskem televizorju iz Velenja je naštetih kakšnih dvajset dokumentarnih programov. Velika večina dokumentarcev sicer ni takšnih, kot sem jih navajen. V teh novodobnih dokumentarcih prodajajo rabljene predmete, šraufajo stare avtomobile, potujejo in kuhajo. Lovijo ribe in iščejo zlato ali pa so gozdarji. A daleč največ - mirno zapišem velika večina - dokumentarcev se posveča Hitlerju. Prav ste prebrali. Adolfu rjavosrajčniku. Njemu in nacistom. In Nemčiji v drugi svetovni vojni.
Preletimo nekaj naslovov, tako po grobem spominu …
Kakšen bi bil svet, če bi Hitler zmagal, Kakšne avtomobile je izdelal, Hitler privatno, Hitlerjevo zdravje, Hitlerjeve vojne napake, Hitlerjevi bunkerji, Začetek konca tretjega rajha, Začetek začetka tretjega rajha. Ter še kup podobnih serij, filmov in epizod. In ko že misliš, da je to to, naletiš na program, kjer tipi letajo gor in dol po Južni Ameriki in iščejo Hitlerja. Kje so ga prebegli nacisti skrili in kako je bil strel v bunkerju le propaganda. In kako dolgo je živel in katere branjevke na tisti argentinski tržnici vse so ga videle. Drugi dokumentaristi s kamerami letajo po francoski obali in iz položaja skal sklepajo, kje je pristala tista podmornica, ki ga je odpeljala na varno. Skratka … Ves dokumentarni razdelek v moji programski shemi je posvečen Hitlerju.
Nekaj mesecev sem vse to gledal, potem pa sem se le začel spraševati zakaj in čemu. Predvsem pa sem se začel spraševati, ko sem ugotovil, da se nikomur drugemu to ne zdi čudno … Nobenemu od dušebrižnih intelektualcev, nobeni moralni avtoriteti, nobena zaskrbljena civilna družba ne problematizira, da je v moji programski sceni več Hitlerja kot kogarkoli drugega. Hočem povedati naslednje: razburjamo se, če je v medijih ali preveč Janše ali preveč Goloba, da pa tam vlada Hitlerjanska inflacija, ne zanima nikogar.
Kot sem v svojem samoljubju zavzdihnil že tolikokrat: "Spet moram vse sam!"
Najprej se je treba vprašati: "Zakaj in čemu Adolf?" Mislim; iz tistega časa, tudi če sploh ne gremo po zgodovini levo ali desno od nacistov, je bilo dovolj likov, ki bi si zaslužili dokumentarno serijo ali dve. Kaj je recimo narobe s tovarišem Džugašvilijem … menda je pod rušo spravil prav toliko ljudi kot Adolf, njegova krvava sled pa se je vlekla še dolgo v dvajseto stoletje (da ne zapišem, kako njegov fan še danes drži kremeljsko krmilo). Torej: čemu Stalin ne in čemu Hitler da?
Da ne bom nekorekten … Saj Hitlerja ti dokumentarci predstavljajo kot pošast in zločinca in vse to - ampak to počnejo na takšen diskreten, civiliziran, akademski in dokumentarno vljuden način. Hočem povedati … pred dokumentarci o Hitlerju je oznaka za starševski nadzor v najboljšem primeru trinajst let. Ko pa kdo na televiziji pokaže golo rit, to dvignejo na šestnajst. Ampak če je Hitler v dokumentarcih včasih prikazan kot nekakšen dobrohotni striček, ki se mu je malo odpeljalo, ustvarjalci težko prikrivajo navdušenje nad milijoni ton betona, ki so jih nacisti vlivali v bunkerje ali nad neverjetnimi in naprednimi stroji in aparati, ki so jih izdelovali. Ko prikazujejo propad tretjega rajha in Američani prodirajo iz Normandije, gledalec sicer navija za naše - ampak malo ti je kar žal, ker se morajo Nemci zdaj tolči na dveh frontah - in tako naprej in tako nazaj.
Kot vemo, imamo na televiziji razdelek, ki je zaklenjen, ker tam goli ljudje počnejo nemarne stvari. Te so, tako mi je bilo rečeno, neprimerne, da bi jih človek lahko gledal brez šifre. In brez plačila. Dokumentarce o Hitlerju bi morali spraviti v isti razdelek. Se pravi, da bi bili povsem nedostopni - ali pa bi morali zanje plačati. Ni plačila, ni der Führerja, ni informacij, ni neonacistov
Še enkrat: "Zakaj?" Toliko že vem o televizijskem poslu, da ni vsebine, kjer ni potrebe. Zviti kujoni v valilnicah dokumentarnih programov ali pa vsemogoče ankete gledanosti natančno vedo, kaj hoče gledalstvo. In ko so algoritmi sporočili, da je to Hitler in popravljanje starih avtomobilov, so se producenti vrgli na delo. Za nameček so stare črno-bele filme očistili in pobarvali, tako da lahko zdaj uživamo v barvnih odtenkih bitke za Berlin.
Prvi odgovor na zakaj je torej "zato, ker publika to hoče!" V času, ko sta tehnologija in samozavest puhloglavcev že zdavnaj sposobni kreirati svet po njihovi lastni podobi, ko ustvarjalci, v strahu za ljubi kruhec, kreirajo vsebine, ki jih množica hoče, je takšen odgovor logičen. Množica hoče Hitlerja in Hitlerja tudi dobi.
Naslednji zakaj je nekoliko bolj zapleten: "Zakaj množica hoče Hitlerja?" Občasna dopisovalka na teh straneh dr. Mateja Ratej to lepo razloži v svoji knjigi o hitlerizmu konec tridesetih let v okolici in v našem lepem mestu samem. Ampak eno je bil takratni obet nove, lepše realnosti, ki jo je pred seboj širila propaganda Tretjega rajha za časa njegove največje ekspanzije, drugo pa je fascinacija z diktatorjem skoraj osemdeset let po padcu nacizma. Kdo poreče, da gre za zgodovino, za dejstva, da je zgodovina učiteljica življenja in tralala in hopsa … Ampak čemu po tej logiki v dokumentarcih ni Napoleona? Zakaj praktično ni Tita? Ni Churchilla.
Ne bi se rad izdajal za dušecelnika, ker me skrivnosti človeškega čustvovanja niti najmanj ne zanimajo - a ob Hitlerjevih imam tudi celo vrsto televizijskih programov, kjer policisti in sodniki in žrtve in storilci ves čas nakladajo, kako in na kašen način so koga gnusno pokončali. Preprosto bi sklepal, da gre fascinacija s Hitlerjem v isti koš s fascinacijo - sicer normalnih, delno zavaljenih, pasivnih gledalcev - z zločinom. Ampak o tem ne vem ničesar, sploh pa se mi ne zdi relevantno za izpeljavo, ki jo imam v mislih.
Hitler bi bil le še en televizijski junak, dokumentarni negativec sicer, če ne bi dolga senca njegovih grozodejstev ponovno marširala po Evropi. Pa s tem ne mislim zgolj na neonaciste v Nemčiji; prepričan sem, da ima izkušnja in frustracija holokavsta marsikaj opraviti tudi s trenutnim pobijanjem v Gazi.
Ampak žal ne zmorem analitičnega duha in ne antropološkega védenja, da bi znal konsistentno pojasniti, čemu Hitler skoči iz mojega televizorja, takoj ko ga prižgem … Na drugi strani pa premorem toliko praktičnega uma, da vem, kako bi vso preklemansko stvar ustavil.
Kot vemo, imamo na televiziji razdelek, ki je zaklenjen, ker tam goli ljudje počnejo nemarne stvari. Te so, tako mi je bilo rečeno, neprimerne, da bi jih človek lahko gledal brez šifre. In brez plačila. Dokumentarce o Hitlerju bi morali spraviti v isti razdelek. Se pravi, da bi bili povsem nedostopni - ali pa bi morali zanje plačati. Ni plačila, ni der Führerja, ni informacij, ni neonacistov.
Kritiki porečejo, da gre za naivno razmišljanje, ki ga je vzpodbudila Trnuljčica s tem, ko so ji poskrili vse kolovrate. Če nekaj skriješ ali prepoveš, taisto ne izgine … "Trnuljčica bo vseeno našla kolovrat, da se napiči." Mogoče, ampak povojna mantra o izobraževanju, o osveščanju, o kulturnem preporodu, o splošnem napredku družbe in o bratski ljubezni med ljudmi, ki plešejo v krogu in ponavljajo "nikoli več", se očitno ni izšla. Če bi se, ne bi imeli rjavosrajčnikov, ki ne le da marširajo, temveč zmagujejo na volitvah in se skozi sistem prebijajo h kanclerstvu - in ne bi imeli protiprotestov, ki so bolj kot ne stihijski, obsojeni na propad, še preden se začnejo.
Trdno sem prepričan, da v primeru Hitlerja na moji televiziji ne velja parafrazirana puhlica "poznavanje zgodovine preprečuje, da bi jo ponovili".
Bolj mi dokumentarni Adolf deluje kot bojni vzklik pokojnega Top Shopa: "To pa še ni vse …"
Obiščite spletno stran brez oglasov.
