Pravkar smo priča rojevanju nove modne besede. Snovalci politik v ZDA in Evropi bi radi naenkrat "zmanjšali tveganost" (de-risk) odnosov s Kitajsko. Nenadno priljubljenost tega izraza lahko pripišemo prav tako nenadnemu odmiku od izraza decoupling. Gre za modni termin za prekinjanje povezav s Kitajsko, ki je bil v uporabi, dokler se ni izkazalo, da v bistvu nihče ni naklonjen dokončni prekinitvi stikov med Kitajsko in Zahodom. Prekinitev vezi z drugim največjim gospodarstvom na svetu ni niti zaželena niti izvedljiva, zato je sledil prehod na precej ohlapnejši koncept.
Medtem ko je pomen izraza decoupling dokaj jasen, dopušča termin zmanjševanje tveganosti različne interpretacije. Tveganja spremljajo vse gospodarske aktivnosti, v tržnih gospodarstvih pa pripravljenost na prevzemanje tveganj poganja inoviranje, rast in večjo blaginjo. Če bi bilo možno gospodarstvo brez tveganj, ne bi prinašalo nobenih nagrad in bi nazadovalo. Od velikih multinacionalnih korporacij do majhnih družinskih podjetij, vsi gospodarski akterji nenehno ocenjujejo priložnosti in tveganja ter si prizadevajo ohraniti razumno ravnovesje med enimi in drugimi. Nekaterim tveganjem se dejansko ni mogoče izogniti, zato si jih večina prizadeva odgovorno obvladovati. V tem smislu je zmanjševanje tveganosti stalna, nesporna značilnost vsakega odprtega gospodarstva, zmanjševanje tveganosti nacionalnega gospodarstva pa preprosto pomeni vsoto vseh prizadevanj gospodarskih akterjev v zvezi s tem.
Kar se tiče Kitajske, se je izračun tveganj in koristi večine zahodnih podjetij že spremenil spričo njenih vedno bolj k državi in varnosti usmerjenih gospodarskih politik. Zaradi slabših napovedi rasti kitajsko gospodarstvo ni več tako zanimivo, kot je bilo nekoč. Poročila Evropske gospodarske zbornice v Pekingu, ki je znana po svojem odličnem analitičnem delu, so mračna slika izginjajočih priložnosti in vse večjih tveganj. Ta sklep v celoti temelji na dogajanju na Kitajskem, ne na političnih retorikah, ki se širijo iz Washingtona in Bruslja. Če bi se Kitajska spet usmerila k sprejemanju trgov in odprtosti, bi se ocena Evropske gospodarske zbornice spremenila.
Glede na nedavne izkušnje se zdi povsem smiselno osredotočiti na vzpostavljanje globalnih oskrbovalnih verig, življenjske sile globalnega gospodarstva, ki bodo bolj odporne proti pretresom in motnjam. Uprave uspešnih korporacij so to že uvrstile na svoje agende. V teh primerih ne gre pri zmanjševanju tveganosti za nič osebnega, ampak le za posel. Toda nova politična retorika gre še dlje. Namiguje namreč, da je trgovina s Kitajsko inherentno tvegana ne glede na domače poslovno in investicijsko okolje. Zahodni voditelji se vedno bolj bojijo, da bo Kitajska trgovinske ali druge gospodarske povezave uporabila za izvajanje političnega pritiska na zahodna podjetja ali države, ki jih bo hotela kaznovati. V primeru Avstralije denimo je to že storila – čeprav brez velikega učinka.
Zaostrene napetosti niso nikomur v interesu. Vsi se strinjamo, da bi se morali prekinjanju povezav s Kitajsko izogniti
Je tveganje izgube trgovine v prihodnosti res dober razlog za izogibanje trgovanju danes, ko je ta možnost še vedno na voljo? Človek običajno ne naredi samomora, da bi omilil svoj strah pred smrtjo, in le upamo lahko, da bodo kitajske oblasti vendarle spoznale, da je bila večina njihovih poskusov izvajanja gospodarskih pritiskov neuspešna. Enako velja za vrnitev vlade k državnemu gospodarstvu. Zgodovina je pokazala, da ta pristop preprosto ne deluje.
Toda zahodne države ne morejo ignorirati dejstva, da Kitajska obvladuje dobavo kovin in redkih elementov, nujnih za prehod na nizkoogljično gospodarstvo, in da nadzira ogromen delež globalnega trga fotovoltaičnih celic in električnih vozil. Tako kot nafto je treba tudi druge ključne surovine iskati, kjerkoli se nahajajo, te lokacije pa z geopolitičnega vidika niso vedno idealne. Čeprav je gospodarsko ranljivost in odvisnost razumno zmanjševati z diverzifikacijo, nahajališč ključnih surovin ni mogoče kar pričarati nekje, kjer jih v naravi ni.
Obstaja samo en način, na katerega je mogoče biti kos izzivu, povezanem s Kitajsko kot dominantno akterko na področju ključnih zelenih tehnologij: ameriške in evropske industrije morajo postati tako konkurenčne kot njihove kitajske tekmice. Dokler se to ne bo zgodilo, se ni smiselno odpovedovati kitajskim proizvodom, ki so cenejši, boljši ali oboje. Ameriška in evropska podjetja bi tedaj še težje dohajala kitajska, zaradi česar bi se na koncu zavlekel tudi energetski prehod.
Kitajski funkcionarji so povedali, da ne vidijo smiselne razlike med zmanjševanjem tveganosti in prekinjanjem povezav s Kitajsko. In imajo prav. Dokler zahodni strategi ne bodo od sprejemanja novega modnega termina prešli na razjasnjevanje, kaj sploh pomeni ali ne pomeni, povzroča taka retorika več škode kot koristi.
Zaostrene napetosti niso nikomur v interesu. Vsi se strinjamo, da bi se morali prekinjanju povezav s Kitajsko izogniti. Zdaj je naša naloga, da zmanjšamo tveganost koncepta zmanjševanja tveganosti, preden bomo po nepotrebnem spodkopali lastne gospodarske možnosti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
