(BRANJE) Vzporedni svetovi

Počasi gre h koncu pedagoški proces v študijskem letu, ki ga bo v celoti zaznamoval koronavirus. Osem mesecev po najinem prvem prispevku na to temo se splošni vtis ni bistveno spremenil, saj so med epidemijo razprave o študiju ostale omejene na ozke strokovne kroge, fizično zaprtje univerz pa v javnosti ni predstavljalo posebne težave (članek Koronauniverza, Večer, 21. avgusta 2020). Spremembe je mogoče zaznati šele zadnje dni, vendar ne po zaslugi tistih, od katerih bi to morda pričakovali, denimo resornega ministrstva, vodstev univerz in fakultet ali učiteljev, temveč - študentov.{infobox-quote_full}160771{/infobox-quote_full}

Potem ko se je nekaj mesecev zdelo, da bi lahko univerze ukinili, pa bi to opazili le redki, je pred dnevi v javnosti završalo po objavi rezultatov raziskave Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), opravljene med novembrom in januarjem. Ta je med drugim pokazala, da je kar 89 odstotkov od skupno 484 vprašanih študentov v zadnjih štirih tednih pri sebi opazilo motnje razpoloženja, kot sta anksioznost in depresija, slabih 24 odstotkov pa je med psihofizičnimi težavami navedlo tudi samomorilno vedenje (vir: NIJZ). Raziskava NIJZ je poleg folklornih razprav o njenih metodoloških pomanjkljivostih sprožila nekaj bistveno bolj pomembnega: na družbenem omrežju se je čez noč oblikovala skupina študentov z mariborske filozofske fakultete in drugih univerz, v kateri so abstraktne številke nenadoma dobile konkretne obrise, imena in priimke, predvsem pa je nastala tudi pobuda za hitrejšo vrnitev študijskega procesa v fizično okolje fakultet. Znova se je potrdil tudi pomen pritiska "od spodaj", s strani študentov, ki niso del fakultetnih in univerzitetnih vodstvenih struktur, saj so njihovim izjavam hitro sledili odzivi uradnih predstavnikov študentov in drugih delov visokega šolstva. Na drugi strani je bila simptomatična tudi reakcija študentskih svetov najmanj dveh fakultet, ki sta se s sklepom hitro ogradila od spletne pobude študentov.{api_embed_photo_L30}659330{/api_embed_photo_L30}

Seveda ni narobe, da imajo nekateri študenti v trenutnih razmerah pomisleke glede fizične vrnitve na fakultete, tudi zaradi udobja in mestoma manj zahtevnega študija - do tega imajo vso pravico. Bistveno težje pa je razumeti, da se uradni študentski predstavniki ob siceršnjem molku tako vneto ograjujejo od neformalne pobude na družabnem omrežju (!), ki v svojem bistvu ne zahteva nič drugega kot kritične presoje epidemioloških ukrepov z vidika študentov, torej tistih, ki so bili v zadnjih mesecih objektivno zapostavljeni. Grotesknost takega početja se je pokazala na seji senata fakultete, s katere prihajava podpisana, ko smo profesorji predlagali, da izrazimo načelno podporo pobudi študentov. Namesto razprave o pobudi smo bili s strani najvišjih študentskih predstavnikov deležni poduka, da morajo neformalne pobude najprej "odobriti" študentski sveti in vodstvo fakultete, da je izražanje dvomov o njihovih odločitvah nezakonito in naše ravnanje neodgovorno. Na koncu je bil sicer predlagani sklep izglasovan, čeravno brez podpore vodstva fakultete. Razprava je tako plastično prikazala razkorak med svetovi, v katerih živijo nekateri študentski funkcionarji in nekatera vodstva fakultet, in realnostjo, v kateri je nekoč veljalo, da intelektualci dvom poosebljajo, danes pa se mu predvsem globoko čudijo. Posebej zaskrbljujoče je, da je bilo več študentov, ki so si upali javno podpreti omenjeno neformalno pobudo, po lastnih navedbah deležnih zastraševanja in groženj s posledicami, če bodo še naprej opozarjali na zapostavljenost študentske populacije v času epidemije.{api_embed_photo_R30}659339{/api_embed_photo_R30}

Po drugi strani omenjeno dogajanje ne preseneča, saj je preslikava uradne univerzitetne politike, ki težko skriva, da je zavzemanje za vrnitev na fakultete pogosto neiskreno in lažno. V primeru Univerze v Mariboru je to svojevrsten paradoks, saj je iskrenost ena od vrednot v Strategiji UM. Razkorak med besedami in dejanji se je pokazal že med lansko epidemijo z iskanjem vedno novih razlogov, ki so domnevno preprečevali delo univerzitetnih organov v živo, tudi takrat, ko so to izrecno dovoljevali vladni odloki in se je bilo mogoče sprehajati po trgovskih centrih in v lokalih piti kavo. Trenutne razmere ob tem kažejo na moralno-etični zdrs ustanove, ki je ob prvi priložnosti (marca) poskrbela za cepljenje svojih zaposlenih tudi na račun nekaterih rizičnih skupin, ki te možnosti še danes niso dočakale, hkrati pa se pogosto z vsemi štirimi upira prizadevanjem, da bi v okviru veljavnih odlokov del študijskega procesa vrnili v univerzitetne stavbe.{api_embed_photo}659344{/api_embed_photo}

Ob prehodu v oranžno fazo na svojevrstno shizofrenost kaže obvestilo zaposlenim. Litanijam o tem, kako se UM zaveda negativnih posledic študija na daljavo in si prizadeva za normalizacijo razmer, namreč neposredno sledi pripis: "Izvedba večinskega dela pedagoškega procesa naj poteka na daljavo, kot do sedaj." Skopo priporočilo razkriva, kar je že dlje časa javna skrivnost: večini univerzitetnikov status quo ustreza, delo od doma (stran od oči) je postalo lagodno, zaposleni brez socialnih stikov in prazne fakultetne stavbe pa so idila za "vodenje".{api_embed_photo}659345{/api_embed_photo}

Že zdaj je mogoče napovedati, da je študijsko leto ne glede na vladni semafor izgubljeno, pri čemer razlogov za nevidnost in zastoj univerzitetne sfere ne gre iskati le v vladnih odlokih. Tega ne morejo spremeniti niti žolčni napadi in žigosanje tistih, ki si to drznejo povedati na glas, še manj tarnanje nekaterih fakultetnih vodstvenih delavcev nad trpljenjem in razdajanjem za študente in zaposlene v kriznih razmerah.

Pomenljivo je, da mora akademska skupnost zardeti celo ob ministrici, ki sicer ne kaže zanimanja za visoko šolstvo, ko ga spomni, da so izjeme v vladnih odlokih za minimalno ohranjanje žive akademske skupnosti in študij obstajale skoraj ves čas in so fakultete že nekaj časa odprte.

V koronakrizi si zato čestitke zaslužijo predvsem samoorganizirani študenti in študentke, ki so naposled, tako kot dijaki, povzdignili glas in opozorili nase. Zgolj zaradi njih si lahko ob koncu tega nenavadnega študijskega leta zaželimo: vidimo se (v živo) v naslednjem študijskem letu!