Kot čutni opazovalec narave, ki v zadnjem času slika tudi v nestandardnih formatih, kar stvaritvam daje še večjo vizualno zaznavnost, ta svoja občutja prenaša na slike. "Ljubezen in globoko spoštovanje do narave čutim vse od otroštva. Gozd, potok, rastline in cvetje ter živalski svet so zame še danes pravi raj. V tem zame svojstvenem svetu najdem notranji mir, predvsem pa inspiracijo za likovno in fotografsko umetniško ustvarjanje. V naravi najdem, kot veliko drugih ustvarjalcev, tudi naravne materiale za kiparjenje, kot so kamen, les in glina," je povedal ob našem obisku.
"Sem eden redkih, ki so ostali zvesti naravnemu izviru pitne vode. Čeravno sem kot Štajerec ljubitelj žlahtne slovenskogoriške vinske kapljice, ob tem nisem zanemaril odnosa do pitne vode, kot so jo še v petdesetih letih prejšnjega stoletja uporabljali v vsakem podeželskem gospodinjstvu na tem koncu Slovenije. Tudi jaz sem kot veliko vrstnikov kot otrok nosil pitno vodo iz studenčka, kjer je bil izvir kot biser čiste vode. Pozneje sem hodil z vedri in vagami (lesen kol, na obeh koncih vrv ali tanka veriga s kavlji) po vodo k vodnjaku, ki je bil od nas oddaljen dvesto metrov. Studenec je imel izvir blizu dvajset metrov globoko. Tu je stala lesena kašta, približno osemdeset centimetrov visok pravokotni okvir. Na leseno ogrodje je bilo nameščeno veliko leseno kolo na valj, prav tako lesen, okoli pa navita veriga z lesenim vedrom. Za to opravilo si moral biti kar visok in seveda imeti moč, da te težko kolo s polnim vedrom vode ni prevagalo," pripoveduje o tem, kako so nekoč hodili po izvirsko vodo.
Vabi ga tudi Vurberk
Rad je zahajal tudi v Babosekovo grabo, danes last Kocuvanovih iz Cenkove. Pa tudi v dolino v Brengovi, kjer je danes avtocesta. Otroci so takrat bili veliko bolj povezani z naravo. Zase pravi, da je srečen, ker je del tega otroka v njem ostal do danes. Ko se sedaj odpravi po izvirsko vodo, obvezno vzame s seboj poleg steklenice za vodo nahrbtnik s fotokamero. Pri točkah, kjer čuti posebno energijo, sledi nekaj telovadbe, nato še meditacija pri energijskih točkah ob studenčku med gabri in jelšami. Kratek sprehod po gozdu nameni fotolovu. Tukaj si Ivo napolni baterije.
Kot še pove, je začel pozitivne energije spoznavati kot vajenec, ko je za nagrado in opravljanje fotoreportaž od mojstra Mirka Brumna v Lenartu dobil motorno kolo. Z njim je prevozil vse Slovenske gorice. Zanimivo je, pravi, da ga je v prostem času pot vedno vodila na vurberški grad, kjer je prebil ure in ure. Počutil se je sijajno, pa ni vedel, zakaj. Šele ko je nekaj let zatem Ivan Benko kot radiestezist odkril na teh mestih energijske točke, je spoznal vzrok za to. Ta destinacija ga še vedno pogosto privabi, da kot slikar ustvarja v okolju gradu na Vurberku. Obiskuje pa tudi tamkajšnje energijske točke.
