
Štefka Krajnc, rojena Fantič, iz Zavrha je decembra praznovala svoj stoti rojstni dan. Na njen visoki jubilej je z domače verande mimoidoče opozarjal velik svetlobni napis, s katerim so domači želeli vsaj nekoliko nadomestiti slavje, ki bi ga pripravili v običajnih razmerah. Štefka je tudi najstarejša prebivalka občine Lenart. Rodila se je 17. decembra 1920 v viničarski družini v Strmi Gori staršema Valentinu in Elizabeti Fantič, skupaj z Ivanom, bratom dvojčkom. Kasneje so se preselili v Zavrh. "Pot v osnovno šolo v Voličini je bila za takratno mladež edino veselje, pri katerem so se otroci spoznavali v igri in si izmenjevali drobne skrivnosti skromnega življenja. Doma je bilo treba že od najzgodnejšega otroštva poprijeti za delo in pomagati v vinogradih," je materino otroštvo opisala hči Fanika Krajnc Vrečko.
Leta 1937 je umrl oče, brat Ivan pa je odšel v meščansko šolo v Lenartu. Tako sta z mamo ostali sami na viničariji. Štefki je poleg dela uspelo redno obiskovati pevske vaje cerkvenega zbora v Voličini, po vojni se je pridružila igralski skupini domačega kulturnega društva in obiskovala je kuharske tečaje pri šolskih sestrah v Slovenski Bistrici. Kasneje je opravila tečaj prve pomoči in se aktivno vključila v delo Rdečega križa.

Štefka se je 13. maja 1950 poročila. Z mamo sta se preselili k družini Štefkinega moža Frančka, k družini Krajnc v Zavrhu. Tam Štefka biva še danes, ob najstarejši hčerki Marici in v neposredni bližini hčerke Zalike, ki z vso skrbnostjo skrbita zanjo. Med letoma 1951 in 1957 sta s Frančkom povila pet hčera - Marico, Suzano, Agico, Zaliko in Faniko. Suzana je žal umrla, stara komaj šest mesecev.
"Mama je bila tudi kuharica na veliko gostijah in sedminah, mnogi so jo prosili, da je ob praznovanjih pekla torte, poklicali so jo na pomoč k porodnicam, poznala in nabirala je zdravilne rastline ter z njimi in z znanjem iz prve pomoči blažila tegobe tistim, ki si niso mogli privoščiti zdravstvene oskrbe," materino polno življenje opiše Fanika. Leta 1984 je izgubila moža, a ni ostala sama. Vse štiri hčere, zetje Vlado, Heini in Edi, vnuki Suzika, Evelin, Simona, Davorin, Jelka in Ramona ter pravnuki Sašo, Alen, Sara, Gaja, Tjaša in Ela jo z veseljem obiščejo. "Vsem nam je skupno zavedanje, da ima rada življenje, to jo drži pokonci. Čeprav je velikokrat govorila o težkem delu in trpljenju na zemlji, so njene pripovedi o zanimivih doživetjih na odru, na popotovanjih in romanjih, o lepih večerih pri sosedih in sorodnikih dale slutiti, da je njeno življenje polno, bogato in izpolnjeno z mnogimi uresničenimi sanjami," še pravi hči in poudari, da si mama še danes rada zapoje kakšno kitico slovenskih ljudskih pesmi, ki jih je vse življenje tako rada prepevala.