Med odraslimi Lovrenčani najbrž ni nikogar, ki ne bi poznal družine Bedenik, njihov sloves glasbenikov zabavne glasbe je tukaj prisoten že nekaj desetletij. Maks Bedenik starejši je bil kovač v znani Tovarni kos in srpov v Lovrencu, v prostem času pa še učitelj klavirske harmonike in tamburaš, igral je v več skupinah. Njegov sin Maks mlajši je z očetom prebil veliko časa ob poučevanju harmonike ter se pri tem navzel njegovega navdušenja za glasbo in stikov z ljudmi. Tradicijo nadaljuje tudi sin Luka z igranjem v lovrenški skupini Kanoni.
Maks Bedenik mlajši pa ni znan le po glasbi, bil je tudi uspešen športnik, zadnja leta, odkar je v pokoju, pa svojo zbirateljsko strast v veliki meri posveča domoznanstvu z odkrivanjem in predstavljanjem starih fotografij. Že v osnovni šoli je zbiral znamke, pravi, da jih je imel iz celotne Evrope, razen iz Albanije, ki se jih takrat ni dobilo. Žal je mama njegovo zbirko, medtem ko je služil vojaški rok, nekomu dala. Ni se ustavil pri tem, nadaljeval je zbiranje značk, in kot sam pravi, bil vedno korak pred drugimi zbiratelji pri odkrivanju novih zbirateljskih tematik.
Bil je strasten in uspešen smučar
Po vojaščini se je pričel ukvarjati z zabavno glasbo, igral je kitaro pri mariborski skupini Nebo, nato je presedlal na narodno-zabavno glasbo in z očetom igral še pri njegovih 80. letih. Rad se spominja glasbene skupine pri Društvu upokojencev Lovrenc, kjer so vsako prvo soboto po prejemu pokojnin igrali v gostilni Urbanc in skrbeli za pestro družabno življenje v kraju. Igral je tudi v Triu bratov Kušar, pel v moškem pevskem zboru Gozdar in bil dolga leta njegov blagajnik.
Pred dvema letoma je prejel bronasti grb občinskega sveta
Primerjave med danes in nekoč
Že februarja leta 2009 je zbrane fotografije pričel objavljati v Lovrenški klepetalnici, forumu na spletnem naslovu http://klepetalnica.lovrenc.net, kjer si domačini že dobri dve desetletji izmenjujejo mnenja in koristne informacije. Maksova tema "Včosih je blo tak" je v teh letih zabeležila krepkih milijon in tristo tisoč ogledov, sam je pripravil dobrih dva tisoč prispevkov, odzive na objave pa prejema od zdomcev iz Nemčije in Švice, znancev širom Slovenije pa tudi iz daljne Avstralije. Dandanes je njegovo zbiranje že tako poznano, da mu marsikdo sam prinese in ponudi v ogled gradivo, da jim pomaga razvozlati zgodovinsko ozadje nastanka in na fotografijah prisotne ljudi. Marsikomu je bil v pomoč pri raziskavah, razstavah, pisanju biltenov ali pa darilih za obletnice. Za svojo prizadevnost na domoznanskem področju je pred dvema letoma prejel na pobudo občana bronasti grb občinskega sveta.
Med vsemi motivi so javnosti najbolj zanimive primerjave starih podob pokrajine z današnjo gosto pozidavo. Veliko odziva je tudi na fotografije nekdanjih dogodkov in praznovanj, cerkvenih, gasilskih, šolskih, kjer še marsikdo prepozna znane lovrenške obraze. V objavah na forumu je fotografije nekdaj opisal v lovrenškem narečju, a ga je žena Danica, po poklicu učiteljica, prepričala, da mora pisati v bolj razumljivem jeziku, pa si je v uteho sestavil še svoj slovar lovrenških narečnih besed. Zadnje čase se bolj posveča odkrivanju cehovskih motivov že skoraj izumrlih poklicev holcer (gozdar), kavoč (kovač), žomašter (žagar), šuošter (čevljar). Znanci ga nagovarjajo, da bi se počasi lahko lotil postavitve kakšne razstave ali izdaje. A Maks zamahne z roko in že hiti naprej navajati nove zanimivosti, ki bi jih rad zbiral, in h komu vse še mora na obisk, da pred obnovo hiše ne zavržejo česa pomembnega.
