Na tržnici v Pivoli tudi rokodelec, ki ponuja "sekirco v medu"

Med najbolj znanimi obrazi Pohorske tržnice je Jožef Pehar iz Polane v občini Hoče - Slivnica. Na njej je s svojimi lesenimi izdelki, ki jih v celoti naredi sam, prisoten vsa leta, odkar je Pohorska tržnica na novi lokaciji pri Botaničnem vrtu Univerze v Mariboru v Pivoli. Predtem je prodajal svoje izdelke na prejšnji lokaciji občinske tržnice v Hočah. Menda je s svojimi 72 leti najstarejši prodajalec na Pohorski tržnici in med kolegi tam tudi zelo cenjen.

Znan pa je Jožef Pehar tudi po izdelavi lesenega pohorskega "poka" ali pležuha, ki je nekoč krasil krožišče v Spodnjih Hočah, dokler ga nepridipravi niso ukradli. Še zdaj mu je težko pri srcu, ko pokaže na eno od arhivskih slik, na kateri je njegov leseni izdelek še na svojem mestu. Njegove lesene izdelke, predvsem pohorski pok kot protokolarni izdelek, ponuja tudi Občina Hoče - Slivnica, na kar je Jožef Pehar zelo ponosen. Prav tako pa izdeluje pohorske poke v naravni velikosti in jih je mogoče uporabiti za zimske radosti na snegu. Na njegovi stojnici lahko najdete še lesene kuhalnice, kuhinjske deske, tudi različna stojala in druge praktično oblikovane lesene izdelke, kot so klopotci, manjše klopi, ptičje krmilnice in valilnice pa celo različne lesene medalje in odlikovanja za različna tekmovanja in športne prireditve. Njegova posebnost so tudi lesene žlice za med, ustvaril pa je še izdelek, imenovan po popularni televizijski nadaljevanki Sekirca v med - v deblo zapičeno sekirico.

Sogovornik je več kot 30 let delal kot orodjar v nekdanjem Tamu, sedaj pa je že vrsto let upokojen. Z domačo obrtjo se ukvarja dobri dve desetletji. Bogate izkušnje je pridobil od svojega očeta Ivana, pri njem se je izučil ročnih spretnosti in jih z leti dopolnjeval v svoji domači delavnici. Jožef Pehar pove, da je v teh predprazničnih dneh Pohorska tržnica prekrasno okrašena, a ker ne sme biti glasbe ne v živo ne iz zvočnikov, je obisk tržnice slabši in obiskovalci se tam tudi zadržijo manj časa. Temu pritrdi tudi Suzana Dvoršič, ki na bližnji stojnici ponuja domače žganje in likerje. Dvoršičeva doda, da je temu primerno prodaja ob sobotah dopoldne neprimerno boljša kot recimo v soboto zvečer, četudi je Pohorska tržnica zvečer čudovito okrašena in vredna obiska že iz tega razloga. Oba sogovornika razumeta, da v teh razmerah ni posebnih prireditev, a vsaj glasba iz zvočnikov bi pričarala praznično vzdušje na Pohorski tržnici.