Množičnega turizma v Halozah ne bo in sem ne sodi. Hiša vina s čarom pritegne tujce

Igor Rogelj je po rodu Ljubljančan, po izobrazbi fizik, ki živi v Angliji. Kot podjetnik na področjih strojegradnje in medicinske opreme službeno deluje tudi v Švici in Avstriji ter veliko potuje kar po vsem svetu. Kako to, da si je slovenski dom za svojo družino s petimi otroki ustvaril na Majskem Vrhu v Halozah, na samotnem griču, od koder so vse naokrog enkratni razgledi po haloških vrhovih, Dravskem polju vse tja do Ptuja, pogled pa nese do Pohorja, Donačke gore in Boča?

"Glede na to, da sem Slovenec, ki živi v Angliji, sem hotel obdržati stike z domovino. Svojim otrokom, trem fantom in dvema deklicama, ki radi prihajajo sem, sem želel ustvariti kraj za druženje in uživanje. In resnično so bili radi tukaj in še vedno radi prihajajo. Da sva z ženo takrat izbrala prav Haloze, potem ko sva pogledala več krajev po Sloveniji, pripisujem dejstvu, da nama je bilo tukaj enostavno najbolj všeč. Iskala sva denimo hiše na Krasu, a so bile te v strnjenih naseljih, kar je lepo, a mi smo iskali hišo, ki bi bila bolj na samem, in tako smo odkrili ta haloški grič," pravi Rogelj.

Posestvo rešili pred propadom

Stavba, ki jo je Rogelj poimenoval Hiša vina, jih je navdušila z razglednim položajem in odlično lokacijo, saj je z avtoceste do nje le kakih pet minut vožnje, tudi do Maribora in Ljubljane ni daleč. Prav tako so ga navdušili posesti pripadajoči vinogradi: "Okolica je naravnost šarmantna in to je presodilo, da sva skoraj popolnoma dotrajano poslopje leta 2005 kupila. Bila je samo lupina, dotrajana streha, najstarejši del s kletjo in odprtim prostorom za prešo ter stanovanjski del. Posest smo kupili od denacionalizacijske upravičenke, ki ji jo je vrnil kombinat, saj je bila po drugi vojni nacionalizirana. Na srečo smo našli načrte za njeno obnovo iz leta 1942, ki so bili izdelani za tedanjo lastnico Justino Preac. Ker od stavbe ni veliko ostalo, smo si pomagali z njimi. Nekaj smo tudi spremenili, stanovanjski del smo s kuhinjo povezali z družabnim prostorom v stiskalnici."

​Kako so jih sprejeli domačini? Rogelj: "Z njimi smo v dobrih odnosih, še največ se družimo z Ireno in Ivanom Kramerjem, ki sem jima zaupal najem vinogradov, kjer prevladujeta sorti chardonnay in sauvignon. Dobro jih obdelujeta in vidim, da je tudi sosedom všeč, da se pri nas kaj dogaja. Vsekakor je boljše opazovati to kot pa gledati neko propadajočo hišo."

Tujci Haloze obožujejo

Vilo družina pogosto izposoja za poroke, zabave, družinske prireditve, kot so obletnice in rojstni dnevi. Od leta 2010 pa jo čez poletje oddajajo v najem, večinoma tujcem. "Odziv je zelo dober, prihajali so Angleži, ki so tukaj tudi sicer kupovali nepremičnine, večinoma pa Belgijci, Nizozemci in Nemci, imeli smo tudi že Američane in Avstralce. Spletni portali so resnično omogočili, da smo hišo lahko uspešno dajali v najem. Promocija preko spleta odlično deluje, a moraš nujno imeti dobro oblikovano stran s fotografijami, na osnovi katerih se, poleg komentarjev obiskovalcev, bodoči gostje najbolj odločajo. Za Belgijce in Nizozemce, ki so z ravninskih predelov, so Haloze čudovite, poleg tega je hiša z okolico primerna za družine in po navadi pridejo po dve, tri skupaj na počitnice."

​Hiša s štirimi spalnicami in kopalnicami, s skupno 18 ležišči, jim je izhodišče za izlete po celotni Sloveniji, saj je vse na dosegu roke. Zaradi epidemije covida je zdaj večje zanimanje tudi med domačimi gosti, pravi Rogelj. "Zelo veliko so hišo najemali za podaljšane vikende, družinska srečanja in piknike, za fantovščine in dekliščine, saj je na samem in lahko brez težav gosti okoli 20 ljudi ter je dostopna z manjšim avtobusom."

Pripoveduje, da je imel poletja vseskozi vnaprej zasedena, saj so tujci rezervirali hišo že v zgodnji pomladi: "Tudi zdaj je velik interes, odvisno je tudi od tega, kako bodo lahko prihajali tujci, in predvidevam, da bom, če bodo meje normalno odprte, junija že razprodal termine za celo poletje, saj ljudje komaj čakajo, da bodo kam šli. Če se še ne bo dalo z letali, je ta lokacija zaradi prometne dostopnosti zanje zelo zanimiva." Hišo najemajo tudi pozimi, saj domačini lepo skrbijo za pluženje cest. ​Sogovornik je vesel, da se hiša tako dobro prodaja: "Meni to ne predstavlja dobičkonosne dejavnosti, a mi omogoči njeno redno vzdrževanje in jo štejem za naložbo, ki se izplača na dolgi rok."

​Brez države ne bo šlo

Ker je tukaj že skoraj dve desetletji, je lahko spoznal haloške turistične potenciale in težave: "Množičnega turizma ne bo in tudi veliki hoteli v to okolje ne sodijo. Zagotovo bi lahko oblikovali enkratno turistično območje, vendar brez kakovostnih ponudnikov ne bo šlo. In predvsem ne brez pomoči države oziroma lokalnih oblasti, ki morajo z javnim denarjem spodbujati oblikovanje ponudbe kakor tudi omogočiti določene davčne olajšave."

Predvsem bi morali obdržati in razvijati vinogradništvo, kmetijstvo in turizem, meni sogovornik. Pravi, da bo vesel, če se bo za to pot odločilo več domačinov in vlagateljev do drugod, saj je prepričan, da trg obstaja, in v drugih nikakor ne vidi kot konkurente, saj bo "za vse super, če se bo turizem razcvetel". Ključno se mu zdi, da bi bilo v Halozah več turističnih kmetij: "Vidimo, kako jih je uspelo spodbuditi v Avstriji, v Halozah pa jih skorajda ni. Gostje me zato vsakič znova sprašujejo, kam bi lahko šli pojest kaj domačega, izvirno haloškega. Povpraševanje je veliko, saj so kulinarika in dobra vina velik magnet." Sogovornik je prepričan, da vse ne gre čez noč, saj so denimo v Avstriji v razvoj turizma na kmetijah vlagali 30 let: "Toda tam je kupna moč res veliko večja, lokalni ponudniki kulinarike in agroturizmi živijo, ne zgolj od poletja in tujcev, temveč tudi od izletniškega turizma in prodaje skozi vse leto. Za Haloze kupno moč predstavljata denimo Maribor z zaledjem ali kar celotna Slovenija, od koder jih lahko obiskujejo vse leto. Brez pomoči države tudi v Avstriji ne bi šlo. Ta je denimo pomagala s spodbudami za naložbe in davčnimi olajšavami. Res bi bilo škoda, če bi izpustili iz rok to haloško priložnost. Pri tem je treba vedeti, da je drugod navada ljudi in ne samo turistov, da jedo zunaj in da so cene hrane v gostilnah, na kmetijah in v vinotočih izredno nizke. Torej nizki davki ali pa da kmetje praktično nimajo davkov. Država jim torej ne jemlje iz dohodka in zato lahko preživijo. Hkrati je to tudi ključ za ohranitev podeželskega okolja, kar je brez državne asistence praktično nemogoče."