Slavica Pičerko Peklar
Kar 65 dogodkov, predavanj, delavnic in pogovorov je v preteklih dveh letih povezalo vsaj 1500 ljudi s širšega ptujskega območja, ki so se vključili v projekt Skupaj proti demenci. Nosilec je bil tukajšnji dom upokojencev, v ozaveščanju prebivalcev Spodnjega Podravja o tej vse bolj razširjeni bolezni modernega časa so sodelovali tudi Zdravstveni dom in bolnišnica, Pokrajinska zveza društev upokojencev, društvi Spominčica - Alzheimer Slovenija in Optimisti Ptuj, Inštitut za socialno psihiatrijo in psihotravmatologijo ter seveda Center za socialno delo.
Najbolj "boli" svojce
Kot so na zadnjem delovnem srečanju poudarili sodelujoči, je izrednega pomena, da o bolezni govorijo tako strokovnjaki kot širša javnost, saj lahko le s skupnimi močmi pomagajo pri detabuizaciji bolezni, ki jo mnogi še vedno skrivajo in je stigmatizirana. Kako se spoprijeti z vse bolj razširjeno boleznijo, nekateri jo označujejo kar za kugo 21. stoletja, kako upočasniti njeno napredovanje in kako z njo živeti, so vprašanja, na katera iščejo odgovore sodelujoči v projektu, zanj je ministrstvo za zdravje namenilo 50 tisoč evrov.
Oboleli se svojega stanja včasih niti ne zavedajo, toliko bolj pa to prizadene svojce
Prostovoljstvo kot pomoč
V okviru projekta so na Ptuju, kjer ugotavljajo, da je več kot polovica stanovalcev v domu upokojencev dementna, izdali zloženko in priročnik, tod deluje tudi svetovalni telefon. Žal pa se v projekt še niso vključili, vsaj ne v želenem številu, tisti, ki opravljajo dela, pri katerih se dnevno srečujejo s starejšimi ljudi, a še premalo poznajo znake demence, kar bi jim lahko olajšalo komunikacijo z obolelimi starostniki.
Dobrodošlo varstvo
Valentin Zdravko Zamuda: "Dve leti bo, kar sva z ženo Davorino opazila, da nekaj ni v redu z njenim spominom. V zadnjem obdobju je demenca napredovala, in čeprav poskušam najino življenje organizirati tako, da bova čim bolj dolgo lahko živela v domačem okolju, se je pred meseci pokazalo, da bo za oba najbolje, če poiščeva institucionalno pomoč. V domu upokojencev so nama prisluhnili in tako zdaj žena dopoldneve preživlja na oddelku z dementnimi stanovalci. Vidim, da se dobro počuti, popijejo kavico, kaj zapojejo, imajo telovadbo. In kar je še posebej pomembno, tukaj je na varnem. Nikamor ne more oditi, ne more se izgubiti, kot se sicer rado dogaja dementnim ljudem. V tem času tudi jaz opravim, kar je treba. Opoldan pridem po njo, tukaj imava kosilo in potem jo odpeljem domov. Ni lahko in zato zdaj že razmišljam o odhodu v dom, ko nama leta in bolezen samostojnega življenja več ne bodo dopuščali."
