Ko iz krušne peči zadiši po sadnem kruhu

V hiši pri Mariji Hanželič v Podgorcih nad Veliko Nedeljo se v predprazničnih dneh domače ženske že nekaj let dajejo s peko sadnega kruha. In če so ga še pred leti, po babičinem receptu, spekle po kolač ali dva, zadnja leta kar ves teden namenijo peki, na dan pa zamesijo in spečejo po 30 dober kilogram težkih dišečih kolačkov, ki jih rade volje pojedo njihovi obdarovanci.

Ana je poleti šla v peč

"Zdaj smo že prave mojstrice, ki brez besed na dan spečemo po 30 kolačev, kolikor jih gre naenkrat v krušno peč. Vmes se spominjamo časov, ko smo v tej hiši odraščali, zdaj pa k naši mami, po novem letu, na tri kralje, bo praznovala 89 let, pridemo kar vsak dan, pa ne po enkrat, vedno je kdo, ki posedi pri naši Mici, saj ima poleg treh otrok pet vnukov, sedem pravnukov in enega prapravnuka," pravi zgovorna in še kako hudomušna Marijina hči Ana, ki ve, kako se zakuri v krušni peči. "Je bilo treba v tej naši peči poleti z blatom zadelati vse špranje, da ta spet dela, ne da bi se kadilo po vsej hiši. Vsi smo vedeli, da bo treba v peč, a ga ni bilo prostovoljca, ki bi si upal tja notri, malo zaradi spominov na kako strašno pravljico iz otroških let, malo zato, ker v tisti črni peči pač ni kaj dosti prostora," se je, ko je vešče razgrinjala žerjavico v vroči peči, spominjala Ana. "Smo kar našo Ano zadolžili, da gre v peč, je najbolj drobna od vseh nas, pa je opravila, kar je bilo treba. Ona je tudi tista, ki v peč daje te hlebčke, saj je treba biti hiter, da so po dobri uri pečenja vsi kolači enakomerno pečeni," pravi Marta, Anina sestra in Marijina najstarejša hči, ki skupaj s hčerko Janjo in Anino Vitko vsako jutro zamesi 14 kilogramov moke v testo, ki potem vzhaja na toplem, temu pa ženske dodajo zvrhano mero suhega sadja, ki ga že dan pred tem namočijo v rum in posladkajo.

"Od vsega tega dela me že pošteno bolijo prsti, a za našo babico bomo naredile še posebno peko, da bo tudi ona lahko delila ta naš kruh," je med tem, ko so iz ostankov testa naredile še ocvirkovko in sirovo gibanico, porekla Janja in še vroče dobrote ponujala poštarju, ki ga je prineslo tam mimo, pa na župnika doli v vasi Hanželičeve ženske niso pozabile. "Jaz vse leto spravljam les za podkurit, pa bukova drva vkup spravljam," je, ko je vešče polagala kruh v razžarjeno peč, porekla Ana in omenila, da jih mama ni naučila le, kako se dober kruh, tudi tak s sadjem, peče, pač pa so imeli pri hiši od nekdaj tudi domače koline. Tudi to zimo bodo pri Hanželičevih cvrli ocvirke in pripravili tünko, a šele po novem letu, saj morajo prašiča v domačem hlevu še malo porediti.

"Kaj dosti delati več ne morem, niti mi ni treba, saj ta mladi vse naredijo, kot je treba. Me pa tu in tam še vedno vprašajo, kako smo delali v naših cajtih. Fajn je, ko pridejo vsi na kup in hiša ni prazna," pravi Marija, ki pove, da se pri njihovi hiše reče pri Valentovih pa da so od nekdaj kakšno smešno ugnali: "Če zunaj zagrmi, se še najde kdo od naših, ki začne delati prevale in se zakotali dol po bregu, saj to pomeni, da bo, ko bo šel v gozd, gobe našel. Pa ko se prvikrat v letu kukavica oglasi, začnemo s penezi ružiti po žepih, da bo dovolj denarja pri hiši."

Ob letu me čaka metla

Sovaščanka Marija, ki me je zvabila gor k Hanželičevim, je to leto pri peki pomagala tako, da je poprijela, kjer je bilo treba, pometala in skrbela za red v kuhinji, pa s platnenimi prtički je prekrila skupaj kar 30 košar, v katerih je vzhajal kruh. Ob letu, so ji napovedale Valentove ženske, bo od rezanja suhega sadja morda že napredovala do oblikovanja kolačkov. Mene, so porekle ob slovesu, drugo leto tam gori pod Larinim razglednim stolpom, ki ga je v domačem vinogradu s čudovito staro hiško polno starin, postavil Marijin sin Lenart, čaka metla. Ja, pa kak kolač sadnega kruha si bom s tistim delom že prislužila. No, enega sem, zgolj zato, ker sem jim delala družbo, dobila v dar že letos.