Damijan Toplak
Ob našem pogovoru sta Robertu Krčku, prijatelji ga kličejo Fika, družbo delala psa - nemška ovčarka Nika in mešanec Bali. Sogovornik je invalid - paraplegik vse od leta 1996, ko ga je pri 22-ih letih prometna nesreča prikovala na invalidski voziček. Vendar upanja na ozdravitev nikoli ni izgubil. Leta 2010 je bila odmevna dobrodelna akcija, ko so zanj zbrali 40 tisoč ameriških dolarjev za zdravljenje na Kitajskem. Po operativnem posegu so se zadeve izboljšale, a shodil (še) ni. Pravi, da je bila morda težava, ker je takrat minilo že skoraj 15 let od prometne nesreče. Toda Robert, ki bo kmalu dopolnil 50 let, ni vrgel puške v koruzo in še načrtuje določena zdravljenja v Evropi, o katerih pa za zdaj ne želi javno govoriti, a njegova velika želja je, da bi ponovno hodil. Tudi za zdravljenje na Kitajskem mu nikoli ni bilo žal.
Nikoli se ni smilil samemu sebi
Pravi, da živi povsem običajno družinsko življenje. Vozi predelan avtomobil, živi v pritlični hiši, popolnoma prilagojeni življenju invalida. Pove še, da nikoli ni imel travme zaradi prometne nesreče, ki se mu je zgodila v Bohovi med vožnjo v domače Hoče, v bližini trgovskih centrov, kjer se je takrat cesta iz dvopasovnice zožila v enopasovnico. Zavil je v jarek, da se je izognil čelnemu trčenju z vozilom iz nasprotne smeri. Če ne bi zavil, tiste nesreče najbrž ne bi preživel.
Po prometni nesreči je bil najprej 18 dni na reanimacijskem oddelku UKC Maribor, potem še dva meseca na okrevanju. Vstavili so mu dve ploščici in šest vijakov, da so mu stabilizirali hrbtno vretence, v pljučih so izvedli drenažo. Obiskovalo ga je veliko prijateljev. "Občutek sem imel, da me je imela cela bolnišnica rada. V težkih časih pa mi je veliko pomagala glasba, tudi šport, s katerim se še ukvarjam," pove. V URI Soča je bil na rehabilitaciji slabe tri mesece, saj je hitro okreval in napredoval, še pa obiskuje različne masaže in razgibavanja.
Vsakdanje življenje si je torej prilagodil. Še zmeraj pa so velika težava zanj pločniki in druge arhitektonske ovire, ki marsikje niso prilagojene invalidom. Marsikdo tudi zasede parkirni prostor, namenjen invalidom. Čeprav le s parkiranjem na ta mesta sploh lahko pridejo iz avta in sedejo na invalidski voziček. Premalo je tudi sanitarij, prilagojenih invalidom, pove. Tudi dvigal ni povsod, sam na primer ne more priti v poštno poslovalnico v Spodnjih Hočah, kjer živi s partnerko Ljubo.
"Že od nesreče in poškodbe sem vzel življenje in usodo takšno, kot sta. Nikoli se nisem smilil samemu sebi. Še zdravnika, ki me je zdravil po poškodbi, sem presenetil, ko sem mu dejal, da zdaj bobnov resda ne bom mogel več igrati, bom pa lahko igral kitaro. Takšnega neomajnega optimizma še ni videl, mi je rekel," se še tistih časov spominja Robert Krček, ki je poklicno timpanist (igra timpane ali pavke) v SNG Maribor.
Že od nekdaj se je navduševal nad igranjem glasbenih instrumentov, zlasti tolkal. "Ljubezen do glasbe sem verjetno podedoval po očetu Ivanu Krčku, ki je bil operni pevec v SNG Maribor. Pri enajstih letih sem prvič igral pred občinstvom, celotno srednjo šolo pa sem igral honorarno. Po srednji glasbeni šoli sem dokončal fakulteto za glasbo, kar je bilo že po moji poškodbi hrbtenjače." Ob timpanah v ansamblu igra tudi na činele in triangel, bas kitaro pa je igral v ansamblih Team Band in Njubend, zdaj pa jo igra v petčlanski zasedbi Musicolors. Sodeloval je pri projektu Feel the Phil (Collins), kjer je bil njihov prvi koncert leta 2007 v prostorih SNG Maribor, pa pri Glasbenem septembru, zdaj je Festival Maribor, z Mariborsko filharmonijo in s Totim big bandom, tudi ko ga je vodil legendarni Jože Privšek.
Obetala se mu je nogometna kariera
Tudi šport je (bil) njegova velika strast. Veliko je igral košarko na vozičkih, a ker je strasten športnik in igra na vso moč, kar za njegovo zdravje ni bilo najboljše, zdaj košarke ne igra več. Največ časa posveti glasbi in službi, nenazadnje poučuje tudi mlade. V mladosti je Robert Krček treniral košarko in nogomet, igral je tudi odbojko, namizni tenis, tenis, tudi hokej na ledu v bližnji rogoški gramoznici. Bil je zelo dober nogometaš, saj bi tisto leto, ko je imel prometno nesrečo, moral zaigrati celo v drugi nemški ligi, bil pa je mladinec pri NK Maribor. Še hodi na nogometne tekme, predvsem Maribora, občasno tudi na tekme Rač in Dobrovc, ki igrata v tretji ligi. Pove še, da so paraplegiki in njihova društva ter združenje slišani in imajo organizirana določena druženja, izlete, prireditve in prevoze, se pa boji, da bo sredstev zanje, tudi za osebne asistente, v prihodnje manj. Je član upravnega odbora Društva paraplegikov Podravja. Čeprav so invalidi vse bolj upoštevani in se lahko v družbi povzpnejo na najvišje položaje, pa sam nima tovrstnih ambicij, tudi v politiki ne.
