Hojka Berlič
"Bilo mi je lepo, ko sem bil tam gori, med oblaki, pa tudi zdaj mi je lepo, ko nisem," brez kančka obžalovanja pravi Ivan Čuček, nekdanji letalski mehanik, padalec, pilot, upravnik letališča in učitelj letenja ter eden od pionirjev ptujskega letalstva. In zdi se, da je prav to zadovoljstvo, s katerim se je in se še danes predaja toku življenja, tisto, kar ga najbolj opredeljuje. Imel je srečo, pravi, da je v življenju vedno lahko počel stvari, ki jih je imel rad.
Še se rad "považi"
Kot le osemnajstletni vajenec, ki se je učil za avtomehanika, je izkoristil priložnost in se odločil namesto plesnega tečaja ob sobotah obiskovati prvi padalski tečaj na Ptuju. "Če bi stanoval doma, ne vem, ali bi me starši pustili. Pri marsikateri družini je bila v tem težava." On je, sicer rojen v Trnovski vasi, takrat že šesto leto stanoval na Ptuju, kjer je sprva obiskoval nižjo gimnazijo. Ko so se kar naprej vrstili opomini zaradi dolgov v dijaškem domu, pa se je odločil za vajeništvo, ki mu je le v treh letih zagotovilo poklic in kruh.
Rojen pod srečno zvezdo
"Leteti je užitek. Najlepše je z jadralnim letalom. Tišina, mir, uživaš v letenju. Včasih se ti pridruži tudi kakšen orel, ko jadraš v termičnem vzgorniku. Pa se gledata. To je lepo," Čuček ne pomišlja, kaj je tisto, kar je najraje počel. A ob tem dodaja, da so velike razlike med letenjem v lepem in slabem vremenu. Vedno znova rad poudari, da bil rojen pod srečno zvezdo, saj se je vedno izognil večjim težavam, čeprav je bilo veliko različnih neprijetnih pripetljajev. "Enkrat smo bili na poslovnem poletu za ptujsko opekarno Žabjak. Med Mostarjem in Splitom smo zašli v nevihtni oblak, ki ni bil videti tako nevaren. Začelo nas je premetavati gor, dol, levo, desno. Nimaš oblasti nad krmilom. Prišli smo v točni oblak in je ropotalo. Če bi nam razbilo kabino, ne vem, kaj bi bilo. Ampak se je srečno končalo. Pristali smo v Splitu, dotočili gorivo in se potem zvečer vrnili domov."
Letalstvo pripada mladim
Čuček ima skupno 43 skokov s padalom, kar je "čisto zadosti", pravi. A je kljub temu, ko je šel v pokoj, leta 2004 padalcem obljubil, da bo skočil še enkrat. In je to tudi storil. Kako si je upal, saj se je s padalstvom le redko ukvarjal? "Pa saj vedno gledaš zraven. In sem rekel, bomo to že naredili," hudomušno odgovarja. Ob upokojitvi je sklenil tudi, da bo letel do 70. leta. "Ko smo mi začeli, so vedno rekli, da letalstvo pripada mladim. In tega se zavedam." Zadnji polet z motornim letalom je tako naredil leta 2002, z njemu ljubim jadralnim pa leta 2005. Letenja danes ne pogreša, pravi. Ostaja pa ponosen na vse dosežke športnikov ptujskega aerokluba, pa tudi na to, da je edini klub pri nas, v katerem še delujejo še vse sekcije, razen balonarske. Zadovoljen je, da se z drugimi letalci dobivajo ob torkih na letališču in "kakšno rečejo".
