(INTERVJU) Marija Hernja Masten: "Žal mi je, da se iz zgodovine nismo nič naučili"

Marija Hernja Masten je letošnja dobitnica najvišjega državnega priznanja s področja arhivarstva, Aškerčeve nagrade za življenjsko delo. Sogovornica je tudi častna občanka mestne občine Ptuj, prejemnica velike in male oljenke, predvsem pa Ptujčanka, ki preseneča z vedno novimi zgodbami iz naše skupne preteklosti.

Na kaj v svoji zgodovini bi Ptuj moral biti ponosen, pa tega za zdaj še ni občutiti oziroma se tega ne zavedamo?

"Naše predstave o preteklosti imajo dandanašnji, za veliko večino ljudi, filmsko podobo rimskih zgodb, viteških junaštev, časa Tudorjev, ki pa še daleč ne odražajo realnosti. Ptuj ima vsaj dve slavni obdobji v svoji preteklosti, ki izstopata. Mislim na Rim in srednji vek. Zelo zanimivo je tudi bližnje 19. stoletje. Vsa tri obdobja so mestu zapustila ogromen kulturni potencial in so imela skupno rdečo nit - mesto je bilo regionalno središče in je imelo osrednjo in centralno, povezovalno vlogo med ravnino Ptujskega in Dravskega polja ter obeh vinogradniških regij Slovenskih goric in Haloz. Vedno smo znali pri oddaljeni oblasti (Rima, Salzburga, Dunaja, Ljubljane) poskrbeti za svoje dobro. Te centralne vloge, ki ni bila le upravne, sodne ali politične narave, pač pa je združevala ljudi in je najbolje poznala njihove potrebe, ne cenimo dovolj. Žal mi je, da se iz zgodovine nismo nič naučili, in me sedanja centralizacija jezi. Druga zgodba, ki se vleče skozi tisočletje, je usmerjenost v pridelavo hrane in naše nekoč znano vinogradništvo. Že leta 1882 je Olepševalno in turistično društvo vedelo, kaj ponujati, zdravo okolje, dobra vina, odlično hrano in, se ve, našo bogato kulturno dediščino."

Še bolj kot arhivarko vas poznamo kot odlično pripovedovalko zgodb. Kateri so dogodki iz ptujske zgodovine, ki jih kaže ohraniti in širiti med ljudi?

"Moje delo v Zgodovinskem arhivu na Ptuju je bilo predvsem urejanje različnih arhivskih fondov in zbirk. V njih sem našla zanimive zapise iz naše preteklosti in nekatere lahko povežemo v zanimive zgodbe. Zato je moja razlaga zgodovine mesta predstavljala te zgodbe in številne je zanimivo poznati in jih ohraniti. Med njimi so zagotovo zgodovina o gospodih Ptujskih, usodah posameznih članov, vinska vojna med Ptujem in Mariborom pa selitev ptujskih trgovcev, ki so se kot milijonarji svojega časa umaknili v Nürnberg. Spomniti kaže na tragičen razkol med dvema italijanskima družinama, ki ni imel srečnega konca, ali na zgodbo poštarja Franckeja, ki so ga zaradi spora z župnikom pokopali kot brezverca. Zanimiva je zgodba naše tolerančne hiše, ki je gospodje v mestnem svetu niso ne prepovedali in ne odobrili, in je bordel na Ptuju deloval od leta 1880 do konca prve svetovne vojne, tukaj so zgodbe prvega ptujskega striptiza in popustnih šank pripovedi."

Naj kaj je pri tem ohranjanju in pripovedovanju treba paziti?

"Gre za resnične dogodke in resnične osebnosti, o katerih govorimo, in jih zato ne smemo izkrivljati. Lahko pa jih povemo na zanimiv in duhovit način. Kot turistična vodnica pazim, kako skupini predstavim zgodovino Ptuja, ki ni suhoparna in faktografska. Katere zgodbe še posebej opišem, vselej presodim glede na skupino poslušalcev."

Kakšni ljudje so bili nekdaj Ptujčani? Zaprti v svoje mesto, iznajdljivi? Gospoda je bila vendarle tuja.

"Meščani Ptuja so bili vse do 19. stoletja zelo podobni meščanom drugih zahodnoevropskih mest, pa najsi je šlo za gospodarstvo, cehovske zadeve, kulturo, pismenost ali njihovo znano skrb za vino, okoli katerega se je vrtelo njihovo življenje. Kot mesto, ki je veljalo za stičišče trgovine, so se sem naseljevali iznajdljivi in sposobni ljudje. Z družinskimi povezavami pa so ustvarili stike s hanzeatskimi, italijanskimi in drugimi trgovskimi mesti. Meščanstvo je bilo narodnostno pisana družba ljudi slovenskega porekla, nemškega, češkega, italijanskega, madžarskega, hrvaškega, srbskega in še kakega porekla. Gosposka pa je bila pri nas nemškega ali italijanskega porekla, saj lastne slovenske nismo imeli."

Kdaj je mesto najbolj cvetelo?

"Če izpustimo rimsko obdobje, ki je bilo zagotovo eno temeljnih za razvoj Ptuja, bi rekla, da je drugo slavo Ptuj doživel v času pod salzburško oblastjo. Vse od 8. stoletja naprej pa tja do leta 1555, ko pride v cesarjevo last. Njegova lega in še star, kamnit rimski most preko Drave sta mu omogočala bogato tržno dejavnost in kulturno povezanost z vzhodom in zahodom, razvoj cerkvenih institucij, nastanek dveh samostanov, dominikancev (1230) in minoritov (1238). Mesto je takrat dobilo dve kodifikaciji mestnega prava, prvo leta 1376 in drugo 1513. Obe veljata za najobsežnejši pravni spomenik svoje dobe."

Za vas najbolj eminentna mestna stavba.

"Znamenja mestne oblasti in njegove pomembnosti dajejo mestno obzidje, rotovž in mestni stolp. Mislim, da pri tem na Ptuju izstopa mogočna osrednja stavba, to je mestni stolp."

"Mračni" srednji vek je obdobje, ki ste mu namenili prav posebno pozornost. Zakaj prav to obdobje, ko pa ste vedra meščanka in živahna raziskovalka?

"Ja, res sem nekoliko več znanstvenoraziskovalnega delovnega časa namenila temu obdobju. Napačno razmišljamo o tem obdobju kot o mračnem srednjem veku, ker to ne drži. Srednjeveški čas je zelo zanimiv in razburkan, za Ptuj pa sploh, saj dobi oba srednjeveška mestna statuta. Pred zdaj že skoraj četrt stoletja smo priredili mednarodni znanstveni simpozij z naslovom Ptujsko mestno pravo v srednjeevropskem prostoru in rezultat je faksimile prvega in objava drugega."

Na kaj pri svojem delu ste še posebej ponosni?

"Morda na dejstvo, da sem delala v času, ko so bili arhivi v fazi, ki je dala temelje arhivski znanosti. Slovenske arhive je bilo treba približati javnosti in večino dela sem posvetila stikom z javnostmi na vseh področjih, na predavanjih, pripravi razstav, zlasti pa me je veselilo delo z mladimi. Slovenske arhive je bilo treba tudi približati mednarodni skupnosti. In upam, da mi je z udeležbo na številnih mednarodnih arhivskih kongresih v Nemčiji, Italiji, Avstriji in drugod to vsaj delno tudi uspelo. Ponosna pa sem tudi, da smo bili v arhivu tako ustvarjalen tim in smo s sodelavci soustvarili vse te moje zgodbe."