Za Slovence čas teče drugače, nogometaši se nam starajo (pre)hitro

Nekaj je narobe. Morda je kriva voda, morda lega, ciplji iz Piranskega zaliva, krškopoljski prašiči, azbest, ki so ga včasih tako radi uporabljali v gradbeništvu, izpusti iz celjske cinkarne ali šoštanjske elektrarne, morda so krive Alpe, kraške jame ali prekmurska ravnica … Razloga ne poznamo, a nekaj je narobe. Slovenci se staramo prehitro! No, ne vsi, je pa ta nenavadna epidemija napadla nogometaše, člane slovenske reprezentance.
Že skoraj desetletje je naš fuzbal zatiran, postavljen v neenakopraven položaj. Vsaj če verjamemo izgovorom iz vrha nogometne zveze. Saj veste, kako je šlo pod predprejšnjim selektorjem. Že takrat je čas za Slovence tekel drugače. Koledar je sicer kazal, da so Angleži, Slovaki, Litovci in drugi začeli brcati isti čas, a mi smo imeli vedno premalo časa za pripravo. En teden na Brdu pri Kranju očitno mine hitreje kot v Londonu, Parizu, Zagrebu. Kot da že to ni dovolj, se nam še nogometaši starajo (pre)hitro. Igralec, ki je bil lani mlad, je letos že med izkušenejšimi, prihodnjo leto pa bo (pre)star. Potem pač ni čudno, da je naša reprezentanca padla v permanentno stanje pomlajevanja, menjave generacij se pri nas vlečejo sedem let in več.
Da smo Slovenci, ko gre za šport, dobri le za dričanje po zasneženih hribih, kakšen zasuk na konju z ročaji in občasen met žoge skozi obroč, je veljalo v neki drugi državi. Pa so naši žogobrcarji dokazali, da vendarle premorejo nekaj talenta. Kljub majhnemu bazenu, še eni diagnozi, ki jo je večkrat postavil predprejšnji selektor, in še manjšemu morju se je v tem koncu Evrope trikrat plesalo v taktih lige prvakov, dvakrat romalo na svetovno prvenstvo, enkrat na evropsko. A zdravnik, ki bi znal ustaviti pospešeno staranje naših asov, se še ni našel.