Marko Kovačevič
Bil je najpriljubljenejši Slovenec v Kvarnerju. Še vedno je, če sodimo po odzivih, ki jih je sprožil njegov odstop z mesta trenerja Rijeke. Matjaž Kek je zaključil zgodbo, ki ni zaznamovala le njegove kariere, ampak je močno spremenila razmere v hrvaškem nogometu. Zdaj je spet doma, v Mariboru, in prvič nekoliko z razdalje ocenjuje svojo zapuščino pri južnih sosedih.
Danes kip, jutri pa me bodo z lopato "terali" z Reke, ste dejali po vašem največjem uspehu, naslovu hrvaškega prvaka. A ko ste se dejansko poslovili, nihče ni prinesel lopate. Nasprotno, odzivi so bili neverjetni.
"Ko se konča eno obdobje življenja, so občutki vedno mešani. Sam sem ocenil, da je moment zrel za odhod. Vsi odzivi mi po eni strani godijo, po drugi pa mislim, da se dela preveč cirkusa. To ni bila le zgodba Matjaža Keka, bila je zgodba predsednika Damirja Miškovića, njegovih sodelavcev in sijajne, neverjetne sinergije z ljudmi v Kvarnerju, navijači na čelu z Armado. Ko se po 70 letih zgodijo rezultati, je normalno, da je predznak drugačen. O lopatah sem takrat govoril zelo figurativno, ker v športu velike uspehe vedno zamenjajo porazi, nihče ni nepremagljiv. Dovolj dolgo sem v tem poklicu, da sem vedel, da bo prišel čas slovesa. Že tako je trajalo zelo dolgo."
Od Maribora do Reke
Matjaž Kek je trenersko pot začel doma. V Mariboru je bil pomočnik Bojana Prašnikarja, ko se je klub prvič uvrstil v ligo prvakov. Spomladi 2000 je Šmarčana nasledil na mestu glavnega trenerja, osvojil naslov državnega prvaka, a se že v naslednji jeseni zaradi slabih rezultatov moral posloviti. V Ljudski vrt se je vrnil leta 2002, v svojo zbirko dodal še en naslov državnega prvaka, leta 2005 pa je po sporu z navijači še enkrat zapustil Mladinsko ulico. Januarja 2007 je bil ustoličen za selektorja slovenske nogometne reprezentance. Slovenijo je vodil na 49 tekmah, vključno s tremi na SP v Južnoafriški republiki. Ko se reprezentanca ni uvrstila na Euro 2012, je Kek zaključil mandat. Le 40 dni je trajala njegova epizoda v Savdski Arabiji, kjer je bil trener Ittihada. Februarja 2013 se je Mariborčan preselil na Reko. Pet let in pol je vodil kvarnerskega prvoligaša, postal rekorder, trener z najdaljšim neprekinjenim stažem v hrvaški ligi, dvakrat osvojil hrvaški pokal, se trikrat uvrstil v evropsko ligo, vrhunec pa doživel leta 2017 z naslovom državnega prvaka. V tej sezoni Rijeka ni blestela, na šestih zaporednih tekmah ni zmagala. Po porazu v Veliki Gorici je 57-letni Mariborčan odstopil, zaključil svojo zgodbo na Hrvaškem.
Sam sem ocenil, da je trenutek zrel za odhod. Odzivi mi godijo, a mislim, da se dela preveč cirkusa
Brez evforije, prosim
Ni bil evforičen, ko je Rijeka osvojila naslov hrvaškega prvaka, podobno je reagiral, ko je bil na vrhu z Mariborom in slovensko reprezentanco. Tudi v drugih situacijah Matjaž Kek ne želi burnih reakcij: "Kot nisem fen velikih cirkusov ob uspehih, nisem pristaš velikih tragedij, ko ne gre. Brez zveze mi je, da se slikam, skačem in norim po igrišču. Akterji, ki so na igrišču, so zame primarni. Drugi trenerji, dosti večji od mene, reagirajo drugače? Saj zato, ker vsi reagiramo drugače, je fuzbal zanimiv. Dolgčas bi bil, če bi bili vsi enaki."
Če me bo kdo hotel, me bo že našel, kot so me našli Rečani. Ne iščem nove Rijeke, ki je edinstvena in neponovljiva
Brez komentarja o reprezentanci
"Slovenija ima selektorja, ki dela svoje delo. Nisem se dobro počutil, ko sem bil v podobni situaciji, zato špekulacije ne pridejo v poštev. Stanovskega kolega spoštujem," je o morebitni vrnitvi v slovensko nogometno reprezentanco dejal Matjaž Kek. Pogovarjala sva se le nekaj ur pred tem, ko je Nogometna zveza Slovenije objavila, da Tomaž Kavčič ni več selektor. Kek tudi po tem dogodku ni spremenil mnenja. "Ne želim komentirati reprezentance," je sporočil.
Saj Slovenija ni takšna velesila, da bi se morala uvrščati na vsako veliko tekmovanje
To mesto ni tako butasto, kot bi ga mnogi radi predstavili
