Malo je bilo treba počakati. Dopoldne v Splitu se ni kaj dosti razlikovalo od značilne turistične razglednice. Nogomet? Navijanje? Ne, čas po jutranji kavi je bil namenjen ležernemu pohajkovanju, plažnim radostim in ostalim prizorom, ki jih v prestolnici Dalmacije že dobro poznajo. Ob Dioklecijanovi palači se je hrvaščina mešala z angleščino, francoščino, češčino … Vodička je skupinici turistov razlagala o kravati, poudarila, da so si priljubljen modni dodatek izmislili v njeni domovini, animatorja, opravljena v uniformi rimskih legionarjev, sta brez posebne vneme opazovala vrvež na dvorišču, nek par je že začel pogajanja o lokaciji za (zgodnje) kosilo.
Pa prevlada drugih tem ob obali še zdaleč ne pomeni, da jim je v mestu malo mar za nogomet. V Splitu zagotovo ne. Če murali, grafiti, nalepke in druga obeležja na vsakem koraku niso dovolj, so tu še slaščičarne, frizerski saloni, restavracije, bari … Analiza sicer ni bila temeljita, a verjetno ne bomo preveč zgrešili z ugotovitvijo, da je v dalmatinski prestolnici vsak kotiček povezan s Hajdukom. Splitčani živijo s svojim klubom, mesto – kaj mesto, cela Dalmacija! – diha za "bile". Še popoln športni laik bi to ugotovil že s kratkim sprehodom. Še za vstop v najino sobo na ulici Matošići, poimenovani po rodbini, iz katere med drugim izhaja legenda Hajduka, dolgoletni igralec in kasneje trener Frane Matošić, so zahtevali kodo s številko, močno povezano z navijaško skupino Torcida. Da se gostitelji ne bodo ubadali z morebitnimi nepovabljenimi gosti, bom jo raje zamolčal, je pa to še en detajl, ki dokazuje, kako močno so Splitčani povezani z junaki Poljuda.
Ko se modrićem pridruži šuker
Hajduk se ni umaknil – celo tekmo kvalifikacij za svetovno prvenstvo so lokalci oklicali kar za spopad dveh Hajdukovcev, Marka Livaje na hrvaški strani in Jana Mlakarja na slovenski -, a kako uro, dve po kosilu je v ospredje vendarle stopila reprezentanca. Greste na tekmo? "Ne, na hokej!" je vrnil Tomi, se začudil "neumnemu vprašanju". Morda je bilo res neumno. Od možakarja, oblečenega v dres hrvaške reprezentance, bi težko pričakovali kaj drugega. Če so večer prej za vsaj nekaj navijaškega pridiha na rivi poskrbeli trije modriči, gospodje, vsi po vrsti odeti v drese trenutno poškodovanega kapetana Luke Modrića, ki pa jih je bolj kot pogovor o žogi zanimalo, kje bodo lahko najhitreje pogasili žejo, je bilo v popoldnevu pred tekmo na znameniti obmorski aveniji modrićev precej več. Družbo so jim delali vide, perišići, vlašići, še kak šuker in pršo sta se našla. Navijači so potegnili drese iz omar, se odpravili v Split.
Greste na tekmo? "Ne, na hokej"
"Hrvaško se spremlja, ogromno nam pomeni, da jo lahko spet vidimo v živo. Prišli smo z vseh koncev, da jo podpremo," nam je povedal Tomi, član navijaške skupine Mi Hrvati. "Vzdušje je super, reprezentanca je pripravljena, tekma ne bo lahka, bomo pa mi zmagali," je še namignil, medtem ko so se njegovi kolegi v ozadju že ogrevali. Navijaške pesmi so se mešale s pop uspešnicami. Moja domovina je dvignila rivo. Ko je naš sogovornik z druščino zapel, se je pred teraso lokala naenkrat pojavila množica ljudi. Nekateri so jih fotografirali, drugi so jim pritegnili, vsi pa so si bili enotni, da bo sosedski derbi dobila gostiteljica. "Posebno je, ker je tekma v Splitu. Tu je vedno dobro," nam je še dejal Tomi iz Trogirja. Zakaj je Split tako poseben? "Ker tu ni nihče normalen!" je izstrelil njegov kolega.
Ulice so napolnili navijači. Tokrat le hrvaški. Po protokolu evropske nogometne zveze Uefe za vrnitev na igrišča prisotnost gostujočih navijačev na tekmah pod njeno zastavo ni dovoljena. Dvoboj na Poljudu bi si lahko denimo ogledal nekdo iz Finske, državljani Slovenije pa niso mogli kupiti vstopnic. Niti jih zanje niso smeli kupiti domačini.
Daj, za Slovence!
In Hrvati so to, vsaj na ogrevanju, izkoristili za svojo fešto. Pred Poljudom so se prizori z rive ponovili. "Pričakujem zmago Hrvaške. 3:0 bo," je izstrelila Ivona, ki je izstopala že po opravi. Ne z majico z rdeče-belo šahovnico, redovniška ruta je razkrivala, da je sicer navajena bolj mirnih okolij. Če ravno ne igra Hrvaška. V Split se je pripeljala iz Hercegovine. "Vedno spremljamo reprezentanco. Če ne v živo, pa po televiziji ali v kakem kafiču. Vedno je tako vzdušje," nam je dejala, medtem ko so se v zvočnikih v ozadju dalmatinski šlagerji mešali z domoljubnimi napevi.
"Super je, da igramo v Splitu, še bolj pa, da lahko na tekmo pridemo navijači," se je zasmejala o prizorišču tekme, poudarila, da tudi v Hercegovini pozorno (in strastno) spremljajo reprezentanco ognjenih in so še vedno ponosni na drugo mesto na svetovnem prvenstvu v Rusiji. Le za pogovor o redovništvu ni bila najbolj razpoložena. "Daj, za Slovence!" jo je prijateljica naposled le prepričala, da se je postavila pred objektiv našega fotografa.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
