Ana Antunićević
V pretekli kolumni smo si pogledali, kaj je blagovna znamka in kakšne vrste znamke poznamo (npr. besedne, figurativne, ipd.). Prav tako smo spoznali, upravičenja imetnika znamke in zahtevke, ki jih ima imetnik na voljo v primeru zaznanih kršitev znamke.
V tem prispevku pa si bomo ogledali postopek registracije znamke, vključno s pristojnimi organi in pogoji za registracijo, ki jih morajo izpolnjevati prepoznavni znaki, da jih lahko registriramo kot znamke.
Kako torej začnemo postopek za pridobitev blagovne znamke
Postopek za pridobitev blagovne znamke se imenuje registracija blagovne znamke (opomba: poleg blagovne poznamo tudi storitveno znamko, kjer na enak način poteka registracija prepoznavnih znakov v sektorju storitev. Zaradi preglednosti teksta pa uporabljamo termin blagovna znamka). Registracijo vodi pristojni urad za intelektualno lastnino posamezne države. V Sloveniji tak urad predstavlja Urad za intelektualno lastnino. Poleg nacionalnih organov, ki vodijo postopke registracije blagovne znamke na ravni posamične države, pa poznamo tudi zaščito na ravni Evropske unije, kjer postopke vodi Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), in zaščito na mednarodni ravni pred Svetovno organizacijo za intelektualno lastnino (WIPO).
Registracija prepoznavnih znakov kot blagovno znamko na ravni EU imetniku ponudi zaščito v vseh državah članicah, medtem ko registracija blagovne znamke pri WIPO omogoča zaščito v vseh državah članicah, kamor sodijo podpisnice t.i. Madridskega protokola in nekaterih drugih mednarodnih pogodb. WIPO trenutno beleži 193 držav članic.
Izbira pristojnega urada za registracijo je odvisna od tega, v katerih državah želi imetnik prepoznavnih znakov ponujati svoje izdelke oziroma storitve, zato je izbrano raven zaščite potrebno skrbno pretehtati.
Katere prepoznavne znake lahko zaščitimo
Ni vsak prepoznavni znak, ki ga uporablja določeno podjetje, primeren za zaščito. Da bi prepoznavni znak lahko registrirali kot blagovno znamko, mora izpolniti več pogojev, ki si jih bomo ogledali.
Kot blagovno znamko se lahko registrira zgolj prepoznavne znake, ki jih je mogoče grafično prikazati (tako kot blagovno znamko ne moremo zaščititi vonja ali okusa) in ki imajo razlikovalni učinek.
Prav slednji pogoj velikokrat povzroča težave in je pogosto vzrok za neuspešno registracijo. Šteje namreč, da ima nek prepoznavni znak razlikovalni učinek v primeru, da gre za znak, ki loči naše produkte od produktov drugih udeležencev na trgu. Tako je npr. Milka zaščitila svoj grafični znak (besede Milka v njihovem distinktivnem izgledu), saj jih vsi potrošniki ločimo od drugih ponudnikov in jih povezujemo z izdelki Milka. Kot zanimivost lahko dodamo, da je Milka svojo blagovno znamko v Švici uporabila že leta 1901.
Prav tako kot blagovna znamka ne more biti registriran prepoznavni znak, ki je preveč splošen ali opisen. Najbolj znan primer v tem primeru je ustekleničena voda, ki jo sedaj poznamo kot VODAVODA. Lastniki te blagovne znamke so namreč želeli registrirati zgolj besedo voda, kar jim ni uspelo, saj gre za preveč splošno besedo, s katero se opisuje produkt in ne produkt dotičnega ponudnika. Ker je bila registracija zavrnjena, so dodali še eno besedo voda, kar je, po presoji pristojnih organov, zadostovalo kot razlikovalni učinek.
Opisani so tako imenovani absolutni razlogi za zavrnitev registracije blagovne znamke. Poleg teh pa poznamo še relativne razloge za zavrnitev, ki pa so vezani na ugovor tretjih oseb zoper prepoznavni znak, ki je v postopku registracije. Relativni razlogi za zavrnitev so točno opredeljeni v zakonodaji.
Da bi vaš prepoznavni znak tako uspešno postal blagovna znamka, mora prestati presojo absolutnih zavrnilnih razlogov, kjer presoja pristojni organ, nato pa še prestati trimesečno obdobje, v katerem lahko tretje osebe vložijo ugovor.
Če je vaš prepoznavni znak prestal omenjeno presojo in morebitne ugovore, potem je registracija uspešna in prepoznavni znak je postal blagovna znamka.
