Novela je nedvomno prinesla burne odzive v gospodarstvu, ki poudarja, da gre za novo birokratsko oviro v našem pravnem okolju, ki je že tako visoko regulirano. V Sloveniji je namreč trenutno veljavnih cca 750 zakonov, pri čemer ne upoštevamo podzakonskih predpisov, katerih številke krepko presegajo 1000 dokumentov.

Poleg drugačnega beleženja delovnega časa, o katerem smo že pisali, pa je novela pokazala tudi na nekatere delovnopravne pojme, ki jih delodajalci v praksi redko uporabljajo ali pa z njimi niso čisto domači in jih zato uveljavijo v podjetju.

Ker težko zabeležimo nekaj, česar v praksi ne uporabljamo, bomo v tem prispevku pregledali osnovne pojme delovnega prava, ki svojo mesto najdejo tudi v novi evidenci delovnega časa.

Prvi pojem, ki si ga bomo ogledali je neenakomerno razporejen delovni čas. Institut neenakomerno razporejenega delovnega časa se uporablja, kadar je delovni čas zaposlenega razporejen tako, da zaposleni ne opravlja dela vsak dan v enakomernem delovnem času. Zaposleni npr. en dan dela 10 ur, naslednji dan pa bo delo opravljaj 6 ur. Bistveno pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa je to, da zaposleni v določenem referenčnem obdobju, v povprečju dela 8 ur na dan, čeprav dejansko opravljene ure varrirajo glede na posamezni dan.

Neenakomerno razporejen delovni čas pa moramo ločiti od nadurnega dela, saj ure, ki jih zaposleni opravi v neenakomerno razporejenem delovnem času, praviloma ne bodo štete kot nadure. Torej, če je naš zaposleni, v času, ko zanj velja neenakomerno razporejen delovni čas, delal 10 ur v enem dnevu, 2 uri, ki presegata 8-urni delavnik, ne bosta šteti kot naduri.

Pri neenakomerno razporejenem delovnem času moramo torej paziti, da delavec dela polni delovni čas v povprečju in sicer znotraj obdobja, ki ga določi delodajalec. Na določanje dolžine obdobja in načina uveljavitve zakonodaje vpliva zakonodaje in kolektivne pogodbe, zato je potrebno temeljito preveriti ali vas zavezuje katera od kolektivnih pogodb, preden se spustite v tak način dela.

Tudi v zgornjem primeru pa lahko pride do izplačila nadur, kadar se ugotovi, da je zaposleni v referenčnem obdobju presegel kvoto ur, ki spadajo v redni delovni čas (npr. če ima zaposleni 8-urni delavnik in ob zaključku referenčnega obdobja vidimo, da je delavec redno delo presegel za 4 ure, bodo te 4 ure štete kot nadurno delo). 

Če je torej naš zaposleni opravil 4 nadure; kako mora delodajalec sedaj ravnati s tem nadurnim delom? Jih je potrebno izplačati? Jih lahko delavec koristi za proste ure?

Odgovor je odvisen od ureditve pri delodajalcu. Delodajalec je torej dolžan določiti režim nadurnega dela v organizaciji.

Zgornja primera ponazarjata nekatera vprašanja, s katerimi se delodajalci srečujejo v praksi, ko uvajajo nove evidence delovnega časa. Hitro vidimo, da je nova evidenca delovnega časa odprla mnoga vprašanja, ki pa zahtevajo ureditev na ravni organizacije. Na vsakem delodajalcu je torej, da uredi svoje poslovne procese na način, da bodo omogočali beleženje delovnega časa, kot ga predvideva zakonodaja. To pa je možno le, če poznamo in razumemo institute, ki jih je potrebno evidentirati. 

Za več informacij ali nasvet se obrnite na Consilium, pravno svetovanje.