Ana Antunićević
Verjetno se strinjamo, da je osnovna funkcija vsake organizacije, pa naj se ukvarja s storitvami, proizvodnjo ali pa prodajo končnim kupcem, ravno sklepanje posla. Ne glede na to, ali gre za nakup surovin za izdelke, vodenje računovodstva ali pa prodajo naših izdelkov oziroma storitev, je sklenitev posla osrednja tema podjetništva.
Ampak - na kateri točki dejansko sklenemo posel? Ko si podamo roke? Ko se dogovorimo, koliko bo nekaj stalo? Ko dostavimo izdelke? Ko oddamo naročilo? Ko na mail odgovorimo "potrjujem"?
Vsaka sklenitev posla je pravzaprav sklenitev pogodbe
Hitro vidimo, da se za na prvi pogled preprostim vprašanjem skriva relativno kompleksna situacija. Zato ni presenetljivo, da se človek s tem vprašanjem ukvarja že vsaj 2500 let. Takrat so se s tem trdim orehom spopadali stari Rimljani. Ti so za sklenitev posla določili posebne obrede, ki so določali veljavnost posla. Tako je bilo na primer zemljišče veljavno prodano, ko sta kupec in prodajalec skupaj obhodila vse njegove meje (obred, ki bi morda prišel prav tudi na slovenskih tleh v današnjem času, vendar tokrat ne bomo o govorili o tem).
Kako pa danes slovensko pravo gleda na sklenitev posla?
Naše obligacijsko pravo določa, da je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah.
Če si situacijo pogledamo na primeru preproste prodaje, bi lahko rekli, da je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki dogovorita za predmet prodaje (npr. 10 kilogramov jabolk) in ceno (npr. 100 enot).
Zadeva zveni relativno preprosto, vendar se boste verjetno strinjali, ko rečem, da je tudi pri takšni preprosti prodaji še kar nekaj odprtih vprašanj, kot na primer kdo bo dostavil jabolka in kdaj? Kaj če bodo jabolka gnila in neprimerna za uporabo? Kaj če kupec ne plača dogovorjene kupnine? Kaj se zgodi, če toča uniči pridelek, prodajalec pa je plačilo že prejel?
Dogovor v pisni obliki je - pogodba
Na vsa takšna vprašanja lahko odgovorimo z ločenim dogovorom med obema pogodbenima strankama. Seveda je smiselno tak dogovor skleniti v pisni obliki, da imamo dokaz dogovorjenega. Tak dogovor imenujemo pogodba.
Pomembno je namreč vedeti, da je obligacijsko pravo dispozitivno, kar pomeni, da lahko pogodbeni stranki večino pravil nadomestita z lastnimi pravili. Tako npr. ne moremo nadomestiti zemljiškoknjižnih dovolil za vpis novega lastnika nepremičnine v zemljiško knjigo z lahkotnim sprehodom okrog meje naše nove parcele, lahko pa se dogovorimo, za obročno plačilo za naša jabolka ali pa se dogovorimo, da bomo v primeru da bodo jabolka gnila, dobili grozdje.
Kjer ni ločenih pravil, je tukaj zakon
Kaj pa, če "nismo sklenili pogodbe"? Če za prodajo jabolk nismo sklenili ločenega dogovora, to nikakor ne pomeni, da nismo sklenili pogodbe. Vsaka sklenitev posla je pravzaprav sklenitev pogodbe (če ste bili pozorni pri branju, ste opazili, da naš obligacijski zakonik govori o pogodbi in ne o sklenitvi posla). Če za sklenitev posla niste dogovorili ločenega dogovora z lastnimi pravili, potem ste v resnici sklenili pogodbo na podlagi zakonodaje.
Zakaj je to lahko nevarno? Kadar pogodbeniki sklepajo pogodbe brez ločenih dogovorov se na milost in nemilost prepustijo ureditvi zakonodaje, ki velja zanje. Pri čemer pa se je potrebno vprašati: Ali sploh poznate zakonodajo, h kateri ste se zavezali? Ali vam ta pravila koristijo ali bi bilo za vas in vaš posel bolj smiselno dogovoriti lastna pravila? Ste prepričani, da zakonodaja pokriva vsa tveganja, ki jih sklenitev pogodbe prinaša?
Čeprav je sklenitev ločenega dogovora včasih neprijetna, saj se je potrebno pogovoriti o temah, ki bi se jim vsi raje izognili, pa je to neprimerljivo manj neprijetno kot doživeti katero izmed teh situacij, brez dogovora o tem, kako jo rešiti.
