Žoga, kri in blaznost

Niti začelo se ni, pa je že zagrabilo titulo najbolj kontroverznega svetovnega prvenstva doslej. To, da je bilo iz za kralja športnih dogodkov tradicionalnega junijsko-julijskega termina preloženo na zimo in da bodo stroga lokalna pravila zradirala tako nepogrešljiv del navijaške folklore, kot je srebanje piva pred tekmami, je prispevalo, ni pa mu zgradilo tega imidža. Korupcijske afere, kršitve človekovih pravic, za šov preveč zlahka žrtvovana življenja … Vse to je že prinesel turnir v Katarju. Bolj kot praznik nogometa je SP 2022 postal spomenik s pohlepom sprožene blaznosti.

Še nekoč največji zagovorniki so si premislili. Prepozno. Sepp Blatter, nekdanji predsednik Fife, je priznal, da je bila dodelitev gostiteljstva Katarju napaka, njegova kandidatura pa je bila uspešna zgolj zaradi denarja. Državica z Arabskega polotoka kampanje leta 2010, ko se je odločalo o gostitelju, pač ni mogla graditi na nogometni tradiciji, ugodni klimi ali že vzpostavljeni infrastrukturi. Dovolj je bilo, da je monarhija, ki jo poganjajo neomejene zaloge nafte in zemeljskega plina, obljube o futurističnih, umetno ohlajenih stadionih in brezhibni spremljevalni infrastrukturi podkrepila z debelim čekom.

Več kot 300 milijard evrov naj bi Katarci zapravili za najbolj potraten nogometni turnir doslej. Že tisti v Rusiji pred štirimi leti, ko so se stroški ustavili pri 13,5 milijarde evrov, je bil absurdno drag, arabsko kupovanje ugleda in brušenje na drugih področjih načetega imidža pa je preseglo vse racionalne okvire. V radiju slabih 50 kilometrov je zraslo osem supersodobnih stadionov, ki bodo navijačem najbrž ponujali vse udobje tega sveta, precej manj pa so ga omogočili delavcem, ki so jih gradili. Več kot 6000 migrantskih delavcev naj bi bilo izgubilo življenje na deloviščih, odkar je država zagnala projekt SP 2022. Katar se brani in trdi, da je pri delu na stadionih umrlo le 37 delavcev. Tudi če drži druga številka, je davek previsok.

Blatterjev naslednik, Gianni Infantino, je pozval udeležence, naj se osredotočijo na nogomet in se ne vključujejo v ideološke in politične bitke. Pričakovati, da bodo športniki rušili režime, bi bilo pretirano, a od njih zahtevati, naj kot sprogramirani roboti brez čustev, stališč in občutka za prav in narobe poskrbijo za zabavo množic, pa je podcenjevalno, žaljivo. Nogometaši z vplivom na milijone navijačev pač ne morejo biti zgolj hodeči reklamni panoji za najboljšega ponudnika. Kot jih je nepošteno siliti, naj z bojkotom žrtvujejo morda edino priložnost, da z nastopom na največjem odru uresničijo športne sanje, jih je hinavsko križati, ko z mavričnimi trakovi opozorijo, da je odnos gostitelja turnirja do LGBTQI+ skupnosti vse prej kot primeren.

Za igro se ni treba bati. Rekordi in podvigi z atletskega SP v Dohi niso nič manj cenjeni kot tisti s prvenstev na za zahodni svet bolj domačih lokacijah, tudi tisti z rokometnega SP 2015 ne, enako bo z ob olimpijskih igrah največjim športnim dogodkom na planetu. Mojstrske poteze, presežki na igrišču in drame, ki jih zna zakuhati le šport, lahko sprožijo nogometno vročico, poskrbijo, da tudi Katar 2022 najde mesto v zgodbah, ki jih bodo navijači z veseljem premlevali še desetletja. Morda celo izbrišejo kak madež, povsem zloščiti podobe najbolj kontroverznega prvenstva doslej pa ne morejo.

Ja, gospod Infantino, naj bo v ospredju nogomet, a na človekove pravice zaradi hlastanja po vedno večjih in večjih profitih res ni treba pozabiti.