Slepa ulica

"Enotni plačni sistem je praktično mrtev. V preteklih desetih letih se je razletel in ni več pomembno, kateri plačni razred imaš, ampak kakšni so tvoji dodatki." Tako je pred dnevi ob predstavljanju vizije petih plačnih sistemov v javnem sektorju na javni televiziji razpredal minister za obrambo in prvak koalicijske NSi Matej Tonin.

Slednji ima v veliki meri prav, čeprav je res tudi, da je višina dodatkov odvisna od osnovne plače. In ko gre za dodatke, so zdravniki nesporni zmagovalci v javnem sektorju. In to ne zgolj v epidemičnem času, ko se jim izplačujejo covid dodatki v zneskih, ki so za navadnega smrtnika nepredstavljivi. Tudi sicer so v zdravstvu zaradi narave dela deležni vrste dodatkov, ki njihovo plačo občutno zvišajo. Zato, četudi bo ustavno sodišče v prihodnjih letih tudi v končni odločitvi sklenilo, da bi bilo protiustavno dvigniti plačni strop za zgolj eno poklicno skupino, drugi sindikati javnega sektorja s svojimi zahtevami ne bodo potihnili. Neenaka obravnava je očitna in izhaja, kot je razvidno, tako iz odnosa predsednika vlade do določenega družbenega podsistema kot iz moči resornega ministra, ki odloča, kako bo dodatno vrednoteno delo neke poklicne skupine. Kako sicer razumeti, da so zaposleni v zdravstvu nenehno izpostavljeni covidu-19, vzgojitelji, učitelji, profesorji pa so mu bili le nekaj mesecev. Ob tem pa že dolgo moledujejo tudi za denar za povečan obseg dela.

Kar v aktualni računici ni povsem jasno, je, zakaj je vlada šla v že na prvi pogled protiustavno rešitev dvigovanja plačnega stropa za le eno skupino? Reakcijo drugih sindikatov je bilo mogoče predvideti, tudi ustavno sodišče je doslej ustavilo že veliko vladnih "norosti". In zdaj, ko so razjarjeni še zdravniki, je duh ušel iz steklenice. Vprašanje, ki je obviselo v zraku, je, kako bo pomirila zdravnike. Ki so odločeni bolj kot kadarkoli prej, da odidejo iz enotnega plačnega sistema.

Čeprav je bilo iz zdravniških vrst slišati, da v času epidemije ne bi bilo primerno stavkati, zaostrovanje ni izključeno. A pri ljudeh zagotovo ne bo poželo odobravanja. Ti ne vidijo, kako zelo preobremenjeni so zdravniki - in zagotovo jih ni malo, ki dejansko so, vsakodnevno pa občutijo na lastni koži, da ne morejo do zdravnika, kar lahko na njihovem zdravju pusti trajne posledice. Včasih tudi usodne. "Bolnikov z rakom ni manj, le odkriti in zdravljeni bodo pozneje," so včeraj sporočali tudi z Onkološkega inštituta. Pa je to zgolj ena od bolezni.

Zato nikakor ni mogoče trditi, da bo javni zdravstveni sistem razpadel, če zdravniki tokrat ne bodo dobili višjih plač. Ta razpada - tako kot enotni plačni sistem zaradi izpolnjevanj parcialnih interesov - že leta, ker številne temeljne stvari v zdravstvu, med drugim jasna ureditev pogojev in dela zdravnikov, niso urejene.

Zato je oba sistema treba v temeljih reformirati. To pa terja čas, odsotnost tako arogance kot strahospoštovanja pred sindikati, sposobne ministre in odlične pogajalce. Naštetemu že vsaj desetletje v vladah nismo bili priča. In tako je država spet, tik pred volitvami, zašla v slepo ulico sindikalnih izsiljevanj.