V ženskih smučarskih skokih imamo trenutno aktualne svetovno prvakinjo, lastnico kristalnega globusa, zmagovalko poletnega skupnega seštevka, rekorderko v daljavi in po novem še olimpijsko prvakinjo. Tri dekleta, novodobne vražje Slovenke, si delijo te nazive. In sobe na potovanjih. Ena drugi so največja konkurenca in hkrati prijateljice. Zaslužne, da je Slovenija v tej športni panogi absolutna velesila. Urša Bogataj, Nika Križnar in Ema Klinec imajo veliko skupnega. Vse tri izhajajo iz kmečkih vasi, kjer so se priučile delovnih navad, ki jim pomagajo premagovati ovire na športni poti. Morda sta tudi zato Klinčeva in Bogatajeva dobri dve leti po hudih poškodbah, obe sta si tik pred božično-novoletnimi prazniki (ena 2018, druga 2019) strgali kolenske križne vezi in se spogledovali s koncem kariere, prišli do življenjskih uspehov. Še preden sta sploh zmagali v svetovnem pokalu, je ena osvojila zlato na svetovnem prvenstvu, druga na olimpijskih igrah.
Veličina olimpijskih medalj potencira grenkobo poražencev
Biti najboljši tukaj in zdaj, enkrat na štiri leta, je specifika slednjih. V Pekingu obstaja še dodaten filter – biti neokužen. Resda je manjkala najboljša skakalka sezone Marita Kramer, a tega se čez leta nihče ne bo spomnil. Kot ne četrtega mesta Petra Prevca. Tudi spomin na četrtouvrščenega Mitjo Kunca iz Lillehammerja 1994 je zbledel, ker je bil Jure Košir v dveh slalomskih vožnjah za manj kot desetinko sekunde hitrejši.
Veličina olimpijskih medalj potencira grenkobo poražencev. In če so v ženskih skokih druge velesile imele samo po eno kandidatko za vrh, je Slovenija s tremi že v startu minimalizirala možnost neuspeha. Skupno štiri Slovenke med najboljšimi devetimi ponujajo jasen izračun, da so oškodovane za zlato na ženski ekipni tekmi. Ki je na olimpijskem sporedu ni. Okorna, arhaična, patriarhalna struktura Mednarodnega olimpijskega komiteja je klub tekmovalkam iz kar 16 držav očitno ocenila, da je konkurenca še preskromna, in jim v uteho premierno namenila mešano moško-žensko ekipno tekmo. Hja, če ima tekmovalka v podobno nišnem športu, hitrostnem drsanju, možnost osvojiti sedem kolajn, sta za skakalko dve maksimum. A pustimo Nizozemcem njihovo veselje in uživajmo v svojem. Danes bomo, kot že celoten vikend, spet prelagali malico oziroma kosilo, pouka pa tako ali tako ni, da bomo kot v časih Križaja ali Mazetove stiskali pesti.
Ni dvoma, da so smučarski skoki slovenski nacionalni šport, četudi se povprečni Janez po skakalnici še nikdar ni spustil. So tudi pomembna gospodarska tržna niša, čeprav boste slišali omalovaževanja, da se s tem ukvarja le kanček držav, preostalega sveta pa to ne zanima. No, zaradi Bogatajeve besedo o Sloveniji v svet širi tudi najslovitejši med časopisi, New York Times, slovensko strokovno znanje pa so že spoznavali skakalci vse od Amerike do Kitajske. Ne le naši orli, na teh igrah imajo denimo slovenskega trenerja tudi Turek, Bolgar, Čehi, Američani in Kanadčani. Impresivno, mar ne?
Morda pa Slovenci kmalu dovolj dobro razvijemo eksote, da bo dežurnim kritikom zmanjkalo očitkov, da gre za eksotičen šport. Kot da ni dovolj, ko serijsko premagujemo bogatejše narode s severa. Še pred poldrugim desetletjem vsemogočni Finci pa nam itak zavidajo že to, da lahko sestavimo ekipo za današnjo mešano tekmo. V bistvu bi edini lahko sestavili dve.
