Od Hojsa do Srebrenice

Kar se tiče mojega odstopa, 15 minut pred to konferenco sem obvestil predsednika vlade. Ta je sprejel moj nepreklicni odstop," je Aleš Hojs izjavil na dan policijskih preiskav pri Zdravku Počivalšku. Odstopna izjava, da mu "partijsko-udbovske naveze" onemogočajo spremembe v policiji, je takoj zaokrožila po družbenih medijih. Lahko jo je prebrala cela Slovenija. A v petek zvečer je v Odmevih šef vlade mirno odvrnil, da je on ni. Da je kuverta še zaprta?! "Ko in če" jo bo odprl, bodo začeli teči roki, s katerimi so v resnih parlamentarnih demokracijah začrtani postopki menjav v vrstah vladajočih. Ne govorimo o ljubiteljskih društvih, pa še tam resneje jemljejo postulat, da je procedura temelj vsebine. Govorimo o vrhu izvršilne veje oblasti. Bilo bi farsično, če ne bi bilo precedenčno nevarno.
Pustimo ob strani za hip, da je bil že odstopni manever del taktike diskreditacije eksplozivne preiskave koronakriznih nabavnih poslov, ne gre niti le za vprašanje prelomljene besede, za vprašanje, kdo je lagal, za norčevanje iz javnosti, za kastracijo verodostojnosti ministra, ki da je šefa "morda narobe razumel". Gre za novo demonstracijo arogantne avtoritarne pozicije "L'Etat, c'est moi"/"Država, to sem jaz". V njej se premier (vz)postavlja kot (nad)arbiter legalnosti in legitimnosti političnih ravnanj, kodificiranih v zakonih, poslovnikih in ustavi. Intervencija presega politično usodo nekega ministra, posega v osnove parlamentarne demokratične ureditve. Ne nazadnje je sporočilo državljanom, da uradne pošte ni treba odpirati v rokih. Ali za vladajoče veljajo vzporedna pravila igre?