Timotej Milanov
Prejšnje poletje si je predsednik vlade Robert Golob ogledal posledice suše v Prekmurju in kmetom obljubil pomoč. Kasneje je na prvi pogled s kmeti zlahka opravil pri vprašanju odkupa pšenice za blagovne rezerve, a njegovo pravo soočenje s kmeti se je šele začelo. Petkov protest kmetov je bil odmeven, a vse, kar ga je spremljalo, ne bi smelo biti presenečenje. Tudi ne dejstvo, da se skuša opozicija za potrebe lastnega obračunavanja z vlado pripeti na protestne zahteve. Protest kmetov je resda postal glasnejši skozi propagandni aparat SDS na družbenih omrežjih, a po drugi strani so tudi v času tretje vlade Janeza Janše takratni opozicijski politiki želeli unovčiti tako imenovane kolesarske proteste, ki so se jih tudi udeleževali in jih promovirali.
Svetovnonazorsko slovenski kmetje večinoma res izhajajo iz desne provenience, kar je povsem naravno, vendar pa se vedno znova pokaže, da so preveč samosvoji, da bi si jih lahko katerakoli politična opcija pokorila. Kmet razmišlja racionalno in v prvi vrsti za svoje interese, tudi če je to v nasprotju z zahtevami politične stranke, ki ji pripada. Med slovenskimi kmeti je sicer že tradicionalno najmočnejša Slovenska ljudska stranka, ki ji še danes pripada več vodilnih kmetijskih funkcionarjev. A kakšna je njihova pripadnost stranki, se je najbolje pokazalo leta 2020, ko je takratni predsednik SLS Marjan Podobnik želel prevzeti vodenje Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije. S tem je stopil na minsko polje, v interesno sfero kmetov, kjer je strankarska politika v drugem planu. Zgodilo se je to, da so določeni člani stranke, ki so bili izvoljeni v zbornico, glasovali proti navodilom lastne stranke - in za predsednika izvolili Romana Žvegliča, sicer prav tako člana SLS. Podobniku ni pomagalo niti javno sklicevanje na koalicijo s SDS in obtoževanje domnevnih "udbašev" znotraj RKC. Kmetijska politika je pač področje, kjer tempo narekujejo drugi. Tudi v času prejšnje vlade je težo pritiskov kmetov občutil tedanji kmetijski minister Jože Podgoršek, kasnejši ponesrečeni poslanski kandidat NSi. V opozorilo, kaj sledi, če ne bodo upoštevali zahtev kmetov pri pripravi strateškega načrta skupne kmetijske politike, se je pred dvema letoma v Gornji Radgoni tudi njemu zgodil manjši protest s traktorji.
Golobova vlada je pri volivcih začela kotirati mnogo nižje, potem ko je napovedala nekatere ukrepe davčne reforme, ki je že sama po sebi velik zalogaj, da ne govorimo o pokojninski, ki jo prav tako načrtuje. Zato za Goloba v okoliščinah, ko vlada izgublja priljubljenost, ni smotrno odpiranje še dodatne fronte s kmeti, ki so povsod po Evropi znani kot trdi pogajalci, ki tako ali drugače dosežejo svoje zahteve. Poteza kmetov prav tako ni prišla nepričakovano kot strela z jasnega. Njihovi protesti so zmeraj glasni in nekoliko preveč dramatični, to je njihov modus operandi, ki so ga izpopolnili v zadnjih treh desetletjih. Tako pa so se naučili ravnati tudi zaradi svojih sogovornikov - vsakokratne oblasti, ki jih resno obravnava šele takrat, ko so traktorji na ulicah.
