Dva meseca pred državnozborskimi volitvami ni resnega politično-gospodarskega analitika, ki bi podvomil, da bi država v primeru Save pri skladu York le morala izkoristiti predkupno pravico in postati večinska lastnica ene najbolj pomembnih turističnih družb v Sloveniji. Če pustimo ob strani, kako je ob vseh drugih temah in v zadnjih dveh letih v času epidemije koronavirusa in vlade Janeza Janše nabranih dodatnih desetih milijardah evrov dolgov države primer Save sploh postal ena politično najbolj izpostavljenih predvolilnih tem, pa gre tudi v tem primeru za izgubljene milijone, celo za milijardo evrov.
Namreč, pri SDH bi lahko že lani v primeru Yorka in njegovih 43,23 odstotka delnic Save izkoristili predkupno pravico pa še skoraj štiri milijone evrov manj bi jih to stalo. V čigavih žepih bo končala ta razlika, lahko zgolj ugibamo. Nekaj pri skladu York, nekaj pri različnih lobistih in PR-agencijah, ki delajo na tem primeru, nekaj morda pri interesentu za Savo, ki je bil v Budimpešti ustanovljen šele pred nekaj meseci in z nekaj tisoč evri, morda še kaj pri katerem od politikov. Sklad York bo gotovo izkoristil predvolilno obdobje in delež prodal, na koncu verjetno kar slovenski državi. Spet drugo vprašanje pa je, ali bodo upravljavci slovenskega državnega premoženja v prihodnje to naložbo znali voditi uspešno. V primeru Save pa so njeni (nekdanji) delničarji izgubili krepko več od ene milijarde, saj je bil še pred petnajstimi leti, ko so bili v finančnem holdingu Sava tudi lastniški deleži v slovenskih bankah in premaznih podjetjih, ta finančni holding vreden danes nepredstavljivih 1,34 milijarde evrov, a zgolj leto ali dve kasneje, ko so začele vrednosti delnic v Sloveniji strmoglavljati, je klecnil. In s finančnim prestrukturiranjem so ga morali reševati država in njeni davkoplačevalci.
Slovenija ima v turizmu še veliko pokazati
Sava se je v zadnjem desetletju razdolžila za 250 milijonov evrov in ima okrog 50 milijonov evrov bolj ali manj vzdržnega dolga le do svojih treh največjih lastnikov - sklada York in državnih Kada in SDH. Spodbudno je, da zadnja leta epidemiji koronavirusa navkljub zelo dobro posluje njena Sava Turizem. Še več, v zadnjih petih letih so za 80 milijonov evrov prenovili 1000 od 2600 hotelskih sob, v njih je, kakor v celotni slovenski turizem, s subvencioniranjem čakanja zaposlenih na delo in z izdajo turističnih bonov v letih 2020 in 2021 izdatno vlagala tudi slovenska država. Strokovnjaki prav tako ocenjujejo, da si po koncu epidemije turizem običajno med prvimi in najbolj opomore, saj so ljudje željni turističnih potovanj, katerim so se morali zadnji dve leti v veliki meri odpovedovati. Da bi turistično smetano po koncu epidemije pobrale neznane projektne družbe iz Madžarske, bi bilo nekoliko preveč, če ne celo neresno.
Slovenska država mora za slovenski turizem, s katerim naj bi v običajnih neepidemičnih letih ustvarili 13 odstotkov slovenskega BDP in neposredno zaposlovali več kot 50 tisoč ljudi, posredno pa so te številke še bistveno višje, sprejeti ustrezno strategijo upravljanja. V preteklosti se je večkrat pokazalo, da vsak lastnik ne more biti primeren za tovrstne družbe. Če ne v lasti države, bi lahko dolgoročno slovenske turistične družbe ostale v rokah slovenskih zasebnikov (imamo uspešne primere Postojnske jame, term Snovik, Banovci in Mala Nedelja, bohinjskih in blejskih hotelov in številnih drugih) ali pa v obliki hotelskih nepremičnin v rokah slovenskih institucionalnih lastnikov, kot so pokojninski skladi ali družbi Equinox in Zlatarna Celje, ki uspešno razvijata ljubljanski poslovni turizem. Slovenija kot zelena in butična destinacija ima v turizmu še veliko pokazati, podpora politike pa je lahko pri tem ključna.