(KOMENTAR) Srbija v mraku, v Sloveniji srhljiva tišina

Ko se je oglasil nekdanji predsednik Milan Kučan in ogabno podporo ljubljanskega župana Zorana Jankovića avtokratu Aleksandru Vučiću jasno in glasno označil za napako in podprl študentske proteste, je postalo jasno, da se je oglasil zadnji steber romantičnega obdobja slovenske zunanje politike. Njeni premišljevalci so, vzpodbujeni z demokratičnimi in osamosvojiteljskimi procesi, snovali zunanjo politiko, ki bo jasna, odločna in v primerih, ko bo šlo za erozijo demokracije in težnje po samostojnosti pri drugih, brezkompromisna. Zgrajena na temeljih naših izkušenj demokratizacije in osamosvojitve. Tudi osrednji slogan plebiscita je bil, nenazadnje, da naj žive narodi, ki hrepene dočakat dan. In če kdo ta trenutek čaka ta dan, so to študentje in državljani Srbije.

In kaj je od te romantične predstave, teh idealov ostalo v slovenski (zunanji) politiki? Bore malo. Sramotno tišino državnih in političnih vrhov - molči tudi širitvena komisarka Marta Kos - je uspel do neke mere sanirati le svetovalec predsednika vlade za nacionalno varnost Vojko Volk - človek, ki še kako dobro pozna slovensko politično zgodovino - ki je sicer diplomatsko krmaril, da mu ne bi bilo treba povedati, kaj je prav in pravično, a je na koncu vendarle rešil čast države, ko je aktualne študentske proteste brez (diplomatske) dlake na jeziku primerjal s tistimi zoper Slobodana Miloševića. In za te besede mu gre čestitati. Ker točno za to gre. Za nov poskus, kako z oblasti sklatiti samodržca, nedemokrata in človeka, ki Srbijo potiska v mrak.

V naše silne zunanjepolitične strategije smo nenehno zapisovali besedi, kot sta "spoštovana" in "ugledna" država, ki naj bosta osrednja cilja. Pa smo kaj od tega? Morda smo zunanjepolitično neproblematični in nekonfliktni, a ugled in spoštovanje si pridobiš tisti trenutek, ko imaš jasno stališče. Ki mogoče ni všeč ZDA, mogoče ne Rusiji ali Kitajski, ki se razlikuje od stališč EU, ki bi jih lahko brez najmanjšega dvoma označili za stališča "mokrih cot", "kuhanih kolen" in kar jih je še tovrstnih prispodob, a je tvoje. Samo naše. Odločno. Zdaj pa se samo spomnite diplomatskih akrobacij glede Katalonije, mečkanja in nategovanja glede priznanja Palestine, pa seveda aktualnega molka glede Srbije.

Zdaj pa si predstavljajte, da zunanja ministrica Tanja Fajon javno in uradno podpre srbske študente. Kaj bi se zgodilo? Morda kak neugoden klic iz EU, vabilo slovenskemu veleposlaniku v Beogradu na pogovor na tamkajšnje MZZ, pa kakšna protestna nota in kar je še te diplomatske orožarne ... Pa izplen? Točno tista in takšna zunanja politika, kot smo si jo želeli. Ministrica bi doma izpadla carica, Slovenija bi dobila na sto tisoče lajkov v srbski javnosti, vsi skupaj pa bi se brez dvoma strinjali, da je to prav. In Slovenija bi izstopala. Zunanjepolitična cilja - ugled in spoštovanje - uresničena.

Pa realnost? Začelo bi se z "ne razumete kompleksnosti zunanjih zadev", saj veste, ne moremo mi kar tako, moramo se uskladiti z EU, ne smemo se vmešavati v notranje zadeve druge države, ne moremo, ne smemo, ni primerno in ves ostali bla-bla-bla. In na koncu še tisti zoprn občutek, da je bila še jugoslovanska diplomacija na tem področju bistveno boljša, odločnejša, brezkompromisna. In zato globalno spoštovana.