(KOMENTAR) Socialni dialog kot standard

"Socialni dialog ni izbira, je obveza. V vladi ga sprejemamo s polno odgovornostjo," je pred enim letom ob srečanju z vznejevoljenimi socialnimi partnerji Ekonomsko-socialnega sveta (ESS) izjavil predsednik vlade Robert Golob. Pričakovali bi, da bo po izrečenem socialni dialog stekel v vsem svojem smislu in namenu. A v dveh letih te vlade smo se, žalostno, navadili, da predsednik vlade veliko govori in še več obljublja, malo od tega, kar bi koristilo blaginji prebivalstva in blagostanju države, pa vlada tudi uresniči. Čas je v danih okoliščinah dragocen, kontekst zahteva dialog oziroma trialog in upravičeno smo ga pričakovali od vlade, ki je obljubila drugačnost in se vzpostavljala na principih sodelovanja, odprtosti in vključevalnosti. 

Eno leto po vznesenih besedah, kakršne te dni verjetno doživljajo fantje v garderobah evropskega prvenstva, so partnerji včeraj - z veliko pompa, ki je v zrelih družbah odveč - podpisali deklaracijo o spoštovanju in spodbujanju socialnega dialoga. Sveta preproščina in praznost takšnih populističnih potez brez izvedbe. Na to spomni kup dogovorov o načinu delovanja ESS iz preteklosti, a se tudi z njimi ni izšlo. Ker ni bilo volje, posluha, enkrat na eni, drugič na drugi strani.

Zakaj bi potemtakem zdaj, kljub izraženemu optimizmu vseh treh strani, bilo drugače? So na vladni strani spoznali, da se čas za dogovore o ključnih reformah, ki so jih uskladili z Brusljem in zanje, a zgolj ob izvedbi, zagotovili denar, izteka? Jim je kdo prišepnil, da je vrag vzel šalo in da morajo besede meso postati, ker postaja ljudstvo vse bolj nejevoljno? 

Davčna, pokojninska, zdravstvena reforma se dotikajo življenja vsakogar od nas. Vse nas zanima, kako dolgo bomo morali delati za polno pokojnino, kako se bo računala pokojninska osnova, kako bo z dostopom do zdravstvene oskrbe v javni zdravstveni mreži, koliko davka bomo plačevali na osebne prihodke, kaj bodo ponujali za naša vplačila. Očitno je vlada kot zadnja spoznala, da bo brez odprte in vsebinske javne razprave in sodelovanja vseh, ki jih reforme zadevajo, še zlasti sindikatov in delodajalcev, težko pripeljala do oprijemljivih reformnih rezultatov. Vlade v preteklosti so že na zelo boleče načine izkusile, kaj pomeni riniti z glavo skozi zid pri reformah, ki niso bile po godu sindikatom. Ti imajo še vedno pomemben vpliv.

Zato je bolj od pisnih zavez k dialogu pomembno, da vsi vpleteni dejansko začnejo pogovore o predlaganih vladnih rešitvah in da imajo pri tem v mislih ne le parcialne interese ozkih skupin, temveč družbo kot celoto. Za to pa je nujna sposobnost aktivnega poslušanja vseh strani in veščine iskanja kompromisov. Skrajni čas je, da vlada dokaže, da je tega sposobna – začenši s plačno reformo v javnem sektorju, ki sicer ni predmet ESS, a sta dialog in iskanje kompromisov, ki bi omogočili nadaljevanje kakovostnega delovanja družbenih podsistemov, vsaj enako pomembna za prebivalstvo kot druge napovedane reforme.