Samuel Žbogar, doslej državni sekretar na zunanjem ministrstvu, od 1. oktobra vodi posebno misijo pri OZN, sprva bo Slovenija v vlogi opazovalke v Varnostnem svetu (VS), od novega leta pa nestalna članica. Nedavna Generalna skupščina OZN v palači ob Vzhodni reki v New Yorku je bila ob okrepljeni slovenski udeležbi nekakšna uvertura v projekt, ki ga je startala Janševa vlada, kot zunanjepolitično prioriteto pa posvojila Golobova. Ne nepričakovano so letošnje newyorške dni slovenske politike - prvi reprezentantki sta bili predsednica Nataša Pirc Musar in šefinja diplomacije Tanja Fajon - zaznamovale razprave o "posebni" slovenski rešitvi, namreč od vlade odrejeni dvotirnosti vodenja v OZN. Stalno predstavništvo pri OZN bo dalje vodil veleposlanik Boštjan Malovrh, posebno misijo za VS pa Žbogar. Polemike je slednji začinil z nekaj samopromocije, češ da ima za VS "le izkušnje, ki so malce večje, kot so izkušnje veleposlanika Malovrha". Upoštevajoč oba CV-ja ima Žbogar povsem prav, kot tudi drži, da so Slovenijo v OZN doslej zastopali diplomatski prvokategorniki. A istočasno je eksminister s komentarjem, kjer je zamudil priložnost, da bi bil tiho, povedal še nekaj - v zgodbi gre tudi za prestiž in ego. Saj ne, da je v diplomaciji to presenečenje.
Igrice in trgovine so znak nezrelosti
Malovrha - levosredinska scena MZEZ ga umešča v JJ-Logarjev krog - je Golobova vlada po pohvalah za uspešno kandidaturo sredi poletja odstavila za predstavljanje Slovenije v VS. Če se je nato zdelo, da je zgodba kar hitro potihnila, je za dodaten pospešek onkraj luže poskrbela kar predsednica Pirc Musar, ki je vladno potezo označila za "milo rečeno nenavadno". "Viri blizu predsednice" so nato nekaterim medijem zaupali, da naj bi jo bilo zmotilo, da v postopek ni bila vključena oziroma o njem ni bila obveščana. A to ne more držati, kajti na Večerovo vprašanje o točno tem vladnem manevru so nam pri Nataši Pirc Musar že pred tedni odgovorili, citiramo: "Predsednica je bila o imenovanju posebne misije za članstvo Slovenije v VS OZN obveščena, od zunanjega ministrstva in vlade pa pričakuje, da je bila odločitev ustrezno preučena in je skladna tako s slovenskim pravnim redom kot tudi pravili te mednarodne organizacije." Nekoliko presenetljivo je, da je potrebo po takšni intervenciji začutila pet pred dvanajsto, nekaj "nenavadnosti" pa doda še dejstvo, da velja omreženi in lobistično spretni Žbogar za dobro zapisanega tudi pri kadrih v njenem uradu. Kakor seveda tudi pri vladi oziroma v premierjevem kabinetu, kjer ima tudi dolgoletne tesne sodelavce. Mimogrede, ob omembi personalnih relacij dodajmo še, da 328 kilometrov od NYC, v Washingtonu, po novem službuje še ena močna osebnost slovenske diplomacije, Iztok Mirošič.
Instrumentalizacije diplomacije za notranjepolitične potrebe ali celo za osebne interese smo videli že nemalokrat, aparata to ne predstavi v profesionalni in verodostojni luči. Vse igrice in trgovine na bolj ali manj odprti sceni okoli tega, kdo bo sedel med predstavniki velesil, ne morejo dvigovati našega ugleda, ampak so prej znak nezrelosti. Si pa ne gre domišljati, da smo tako pomembni, da bi se druge države posebej ukvarjale z našimi razprtijami, četudi smo jih tako vestno demonstrirali kar na najvišjem diplomatskem parketu OZN. Močan hlad, ki pred začetkom zelo pomembne mednarodne zgodbe veje v odnosih med Žbogarjem in Malovrhom, ni bil dober obet. Zato ni odveč opozorilo vsem vpletenim, naj te pomembne priložnosti za državo ne umažejo in nato zamočijo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
