Ničkolikokrat sem v zadnjem času dobil vprašanje: "Bo zmagal? Bo, ne?" Seveda je letelo na Tadeja Pogačarja in na Dirko po Franciji. Najprej mi je bilo zanimivo, potem mi je že malce presedalo, saj nimam kristalne krogle. Ampak otroci te znajo omehčati. "Saj vem, da ne veš, ampak, ati, kaj ti misliš?" Potemtakem obrneš ploščo. "Normalno, da bo, saj je najboljši. Vingegaard nima šans!" Ob otroškem nasmehu ugotoviš, da je to to, da smo le potrebovali potrditev. Le še ena malenkost, tako se mora zgoditi. Ampak saj se bo, samo hrabro in brezkompromisno, naši kolesarji v pelotonu in navijači ob cestah! Razlogov za optimizem je več kot dovolj.
Ko se bolj resno pogovarjamo, postanem previden. Če odvzamemo vso "navlako", padce, poškodbe, okvare, neznosno vročino, dež in veter, slabe dneve in taktične napake oziroma zanke, je Tadej Pogačar nesporni favorit številka ena. Toda vse našteto je ravno čar športa. Nismo v laboratoriju in nekaj od tega se bo brž zgodilo, morda celo vse. Niti slučajno ne gre odpisati žilavega Danca, s katerim Pogačar v zadnjih letih uprizarja eno največjih rivalstev vse od prvega Toura 1903. Niti ne gre pozabiti na koga drugega, ki bi lahko eksplodiral, kot je prav gorenjski junak leta 2020. Sploh pa ne na Primoža Rogliča, ki je prav tolikokrat vstal, kolikorkrat je padel. Nad njim so Slovenci že malo obupali, če povzamem splošno mnenje, ampak nič ne de. Morda tudi tekmeci nanj ne gledajo več z velikimi očmi, zaradi česar je lahko še bolj nevaren.
Tour de France, kolosalna gladiatorska arena
Prav prijetno je spremljati, koliko ljudi se v teh dneh pogovarja o športnem spektaklu poletja. Kolesarstvo je prodrlo globoko v pore naroda, ki je identiteto zgradil na športnih uspehih. Najbrž se po DNK-analizi že ugotovi, kdo je Slovenec, nekaj se globoko v vsakem od nas mora vrteti. Prav neverjetno je, koliko ljudi srečaš vrteti pedale na Areh, koliko jih iz Maribora v najstarejše slovensko mesto prikolesari na kavo. Da vročica okrog Poli maratona z leti ne pojenja, da je maraton okrog Pohorja spet vse bolj priljubljen, da je čez besedno zvezo gran fondo že ogromno ljudi naredilo kljukico ... morda je celo to največji dosežek naših kolesarskih asov.
Zanimivo bo videti, ali bo navdušenje ostalo, ko se bodo upokojili. Rogliča prav dolgo več ne bo v pelotonu, morda bi si morali posebej odmeriti čas za ta Tour de France in upati na slovenski boj proti preostalemu svetu. Toda pri njem nikoli ne veš, lahko potegne leto ali dve in dobimo kar slovenski troboj. Iz ozadja se prebija še en biser, Jakob Omrzel, nedavni zmagovalec "baby" Gira.
Ampak raje uživajmo v trenutku, v treh tednih pred vrati. Prireditelji so po dolgem času sestavili tradicionalno preizkušnjo z dolgo predigro do odločujočih Pirenejev in Alp. Če za drugo polovico skoraj ni dvoma, lahko le upamo, da bo v prvi spektakel, in ne masaker. Teren ni takšen, da bi omogočal mirno vožnjo od severa do juga Francije, nikoli ni bil. Upajmo, da dobimo "čisto" bitko, brez poškodb in odstopov med glavnimi akterji, ki je že dolgo nismo, čeprav je tudi to Tour de France, kolosalna gladiatorska arena. Že vse od za Slovenijo zgodovinskega francoskega kroga 2020 jo čakamo. Vsakič odtlej je šlo kaj narobe - Rogliču prav vse, Pogačarju in Vingegaardu pa malo manj. Enkrat se je polomil eden, drugič drugi. Ko smo po dveh prepričljivih slavjih Komendčana mislili, da so mu na stežaj odprta vrata v družbo rekorderjev in še dlje, je prišel čas Danca, ki pa so mu bile tudi pristrižene peruti. In kaj bo zdaj? Hja, spet smo na začetku (tega teksta).
