Aljoša Peršak
Najbolj športnemu mestu v državi se ni odvalil kamen od srca, ampak skala. Ni namreč veliko manjkalo, pa bi se v Mariboru ponovila blamaža z zimsko univerzijado 2013, ki jo je Mednarodna univerzitetna športna zveza odvzela neresnemu mestu in državi. Še v začetku prejšnjega tedna je Olimpijski festival evropske mladine (OFEM) visel na nitki, zgolj 68 dni pred prižigom plamena miru na otvoritveni slovesnosti v Ljudskem vrtu je v proračunu zevala trimilijonska luknja in večtedenski državni pingpong, katero ministrstvo ali stranka naj prispeva manjkajoči denar, bi se lahko zaključil tudi s predajo. Toda negotovost je pet pred dvanajsto presekal gospodarski minister Matjaž Han, ki je milijone napraskal na svojem ministrstvu. Z blagoslovom premiera Goloba, seveda, ki je napeto tekmo pokomentiral z interpretacijo, da se je vlada na prošnjo Maribora za dodatno sofinanciranje odzvala "brez oklevanja".
Odrešitev za organizatorja je prineslo več dejavnikov. Od povsem osebnih, ko so na gospodarskem ministrstvu zaposleni Mariborčani na ministra Hana dnevno pritiskali za OFEM (a se moramo vprašati, kakšna bi bila odločitev vlade, če bi bila odvisna od katerega drugega ministrstva?). Do najbrž vendarle bolj odločilne okoliščine, da si država preprosto ni mogla privoščiti še ene odpovedi mednarodnega tekmovanja, še ene organizacijske polomije. Znano je namreč, da ima Slovenija v prihodnosti ambicijo, da bi skupaj z Italijo in Avstrijo organizirala zimske olimpijske igre in vrhunski OFEM je lahko odlična referenca za vložitev kandidature. Zraven tega je bilo doslej za olimpijski festival, ki ni načrtovan tako megalomansko, kot je bila sprva univerzijada, potrošeno že več milijonov evrov občinskega in državnega denarja.
Več odgovorov ponuja tudi vprašanje, zakaj je sploh nastala takšna negotovost. Organizator bi vsekakor moral prej poskrbeti za zaprtje finančne konstrukcije, a spomnimo, da so v Mariboru izziv OFEM sprejeli po zagotovilih Olimpijskega komiteja Slovenije, da mesto ne prevzema praktično nobenega finančnega tveganja, poleg tega je država največji večpanožni športni dogodek za mlade med 14. in 18. letom prepoznala kot dogodek v nacionalnem interesu. Da je bila pot do končnega cilja precej bolj vijugasta, pa gre pripisati nepričakovani ohladitvi političnih odnosov med županom Arsenovičem in predsednikom vlade Golobom. A na koncu vendarle niso prevladale domnevne razlike v vrednotah, ampak razum.
Na nekatere pomisleke, zakaj se je Maribor sploh lotil organizacije nekega olimpijskega festivala, ki širše športne odmevnosti ravno ne prinaša, najbolje odgovarjajo številke. Med 23. in 29. julijem bo mesto gostilo okoli 3600 udeležencev iz 48 držav, 1100 funkcionarjev in tehničnih delegatov, 200 predstavnikov medijev, 800 prostovoljcev ... ki bodo tudi s številnimi spremljevalnimi prireditvami za domačine popestrili postlentovsko mrtvilo. Pomembna zapuščina bo tudi športna infrastruktura, ki je mesto samo ne bi zmoglo financirati. Pod črto: če prištejemo vložek v prenovo dvorane Tabor in gradnjo atletske dvorane na Poljanah, bo država za izvedbo OFEM namenila skoraj devet milijonov evrov. Vsekakor dovolj, da se Maribor lahko počuti olimpijsko.
