Za Hrvaško je vikend, v katerem je eksplodirala politična atomska bomba. Da se predsednik države Zoran Milanović podaja na parlamentarne volitve, in to kot, pozor, špicenkandidat socialdemokratov (SDP), se je sprva zdelo kot (ne)posrečena šala. A tovrstne "šale" se na Balkanu kmalu izkažejo za novo realnost. Zlasti če so v igri tipi kalibra Vučić, Dodik, Plenković, Milanović ... Gospoda, ki bi morala pred vsakimi volitvami opraviti določen test, ki bi dal državljanom vsaj minimalno zagotovilo, da jih bodo vodili ljudje z urejenim podstrešjem.
Zoran Milanović, nekoč SDP-jev čudežni deček, strankarski prestolonaslednik Ivice Račana in veliki up socialdemokracije, je, še posebno na predsedniški funkciji, dokazal, da ima s podstrešjem precejšnje težave (nič manjše kot njegov največji nasprotnik, premier Andrej Plenković), zato nas najava, da želi postati bodoči premier, niti ne sme tako zelo presenetiti. Hrvaški kronisti so v zadnjih letih zabeležili toliko njegovih neumnosti, iracionalnosti in neuravnovešenega obnašanja, da je najava, da odhaja na volitve, logično nadaljevanje v anatomiji te politične norosti.
Dolgo nazaj je izkušen slovenski diplomat na vprašanje, kako razumeti hrvaške politike, odgovoril, da je takšno početje v resnici nesmiselno, ker nikoli ne bomo prišli do logičnega ali vsaj enoznačnega odgovora. Zato je odgovor na vprašanje, kaj, za vraga, se je zgodilo v Milanovićevih možganih in kaj se je zgodilo njegovim kolegom v SDP, odgovor za milijon dolarjev. Zagotovo moramo to potezo gledati skozi oči človeka, ki ravna impulzivno, trmasto, ki spregovori, ne da bi pomislil (ali razmislil), in ki bi ga lahko po delovanju in retoriki na hitro vrgli v isti koš z Donaldom Trumpom.
Pretiravamo? Niti ne. Milanoviću zna, če le ne bo ustavno sodišče danes postavilo ovir, celo uspeti. Kot po novem vedno uspe populistom. Verjetno nobeden od nas po napadu Trumpove drhali na kongres ni verjel, da se bo Trump vrnil. Pa se je in je danes špicenkandidat republikanske stranke. Mnogi niso verjeli, da je moč kupiti popolnoma prazno retoriko in dejanja Boruta Pahorja, pa je ta oddelal celo dva predsedniška mandata. Ljudje se na tak populizem pač lepijo in lepilo je Milanović kot močen, mačo politik, naš Zoki, ki zna udariti po mizi (vse to na Hrvaškem in v regiji deluje), ki se zna "fajtati" s HDZ, že vrgel v maso.
Hrvaški ne privoščimo, da jo rešuje "močni Zoki"
Na roko mu gresta tudi Plenković in HDZ, stranka, ki je Hrvaški brez dvoma naredila največ škode v moderni zgodovini, in stranka, ki bi jo morale institucije pravne države že zdavnaj izbrisati iz političnega in javnega prostora. A sistem odvisnosti od stranke (ki se seveda propagira kot najbolj domoljubna in v imenu tega tudi več kakor trideset let na veliko pleni), torej "kapilarna korupcija", HDZ držita nad vodo. Toda če bi bilo prav in pravično, da se škodljiva HDZ - imenovanje sumljivega sodnika Ivana Turudića na položaj generalnega državnega tožilca je le češnja na torti - naposled odstrani, tamkajšnjim državljanom zagotovo ne želimo, da se tega (več kot potrebnega posla) loti Milanović.
Ker od čudežnega dečka je ostal le zelo čuden možakar.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
