Sprva smo ga želeli presenetiti prav na njegov rojstni dan, a ga ni bilo doma, temveč v cerkvi, kjer so mu prav tako priredili veliko slavje. Čez nekaj dni smo obisk ponovili. Zapeli so mu upokojeni poštni pevci moškega pevskega zbora, nato je ponudil kozarček vina, ki mu ga je podaril škof. Ob sproščenem pogovoru je Anton Rošker predstavil svojo življenjsko pot, jo dokumentiral s fotografijami in pripovedoval zanimive zgodbe.
Pokazal je svojo zbirko fotografij, še posebej tistih iz časa druge svetovne vojne. O tem, da je na začetku vojne prejel poziv od okupatorja, da se v nekaj urah zglasi v kasarni, sicer pridejo ponj. Leta 1947 je nato prišel domov in se zaposlil na Pošti, kjer je tudi delal vso delovno dobo. V takratnem poštnem centru v Mariboru je delal noč in dan, tudi za praznike. Opravljal je razna dela znotraj poštnega centra in se na potujočih poštah (na poštnem železniškem vagonu, ki je bil prvi za lokomotivo) vozil v Hodoš, Mursko Soboto, Središče ob Dravi, Prevalje, Zagreb. Leta 1967 so bile te tako imenovane ambulance ukinjene in se je poštni promet preusmeril na avto-furgonski prevoz.
Kot eno od zanimivosti je navedel primer voženj z ambulanco v Trbovlju. Medtem ko so lokomotivo oskrbeli s premogom, se je nekaj premoga vsulo mimo. Sodelavec iz pošte je zato skočil iz vagona, da bi pobral nekaj premoga, saj so si morali v poštnem vagonu sami kuriti. A vlak je nenadoma potegnil in ga pustil ob progi. Ko so se peljali proti Ljubljani, so ugotovili, da ga ni. Vlak se je zato vrnil do Zidanega Mosta, da so javili v Trbovlje, naj ga pošljejo naprej z naslednjo garnituro.
Kasneje je Rošker v službi napredoval, bil je kontrolor, saj so mu priznali z leti pridobljene izkušnje, čeprav ni imel strokovne izobrazbe. Posebnega recepta za dolgo življenje nam ni povedal. Čeprav se je nekoč v poštnem centru občasno popivalo, sam ni pil alkohola, razen kakšen kozarec ob svečanih priložnostih. Pravi, da je vedno jedel zmerno, tudi sedaj, ko mu hrano pripeljejo iz doma starejših. Naročeno ima hrano brez soli, zadnje čase ne je mesa. Dobro uro smo se zadržali pri njem in ves čas je stal zraven mize in stolov ter živahno pripovedoval o preteklosti. Ko smo se odpravili, nas je pospremil po stopnicah ob hiši in to tako, da se z rokami ni opiral na ograjo ali zid. Zaželeli smo mu še veliko zdravih let, ter da bi se še velikokrat srečali na naših srečanjih Kluba upokojencev Pošte in Telekoma Maribor.