Branka Bezjak
Neverjetno vitalnost ima Anton Rošker iz Krčevinske ulice v Mariboru, ki je 9. junija praznoval okroglih sto let. V hiši vse še postori sam, se uredi, le kosilo mu pripeljejo. "Danica mi kuha. Veste, katera? S Pobrežja," s šalo pove, da mu kosilo pripeljejo iz Doma Danice Vogrinec. V nadstropju nad njegovim sicer živi vnuk s svojo družino, a gospod Anton je povsem samostojen. Še travo pokosi spodaj, v ravninskem delu, za hišo, kjer je hrib, tega več ne zmore. Četudi bi bil upravičen do pomoči na domu, ne želi, da bi mu kdo prišel pospravljat, pove hči Helena Rošker Štok.
Ob našem obisku povabi v jedilnico, kjer najprej s ponosom pokaže križ v kotu, zahvalo mariborskega nadškofa Alojzija Cvikla za dolgoletno sodelovanje in pomoč v frančiškanski župniji. V okviru ima tudi posebno voščilo, blagoslov papeža Frančiška. "Ko sem bil vpoklican v nemško vojsko, sem obljubil, da bom šel vsako nedeljo k maši, če pridem živ domov. In tega se držim," pove. In še gre vsako nedeljo k maši k frančiškanom. Ob njegovem prazniku so mu tam pripravili mašo, ki jo je vodil nadškof Cvikl.
Še nedolgo nazaj je do središča mesta lahko šel peš, zdaj gre z avtobusom ali taksijem. "Voznik avtobusa me potem včasih pelje tudi do doma, taksisti me pa že vsi poznajo," doda Rošker in pokaže, da vozovnico za avtobus hrani kar v srajčnem žepu. Rad gre v mesto, na pokopališče, po opravkih. Zato se je treba za srečanje z njim dogovoriti, ni samoumevno, da bo doma. Pred kratkim je želel videti novo brv čez Dravo, zato je odšel na Lent in tam nesrečno padel. "A so me poflikali. Neroden sem, nisem dovolj dvignil noge. Tam ni urejeno, veste," nas je opozoril. S presekano ustnico, praskami na glavi in rokah je končal na urgenci, kjer po besedah hčere niso mogli verjeti, da je že toliko star in da razen tablet proti visokemu pritisku ne jemlje nobenih zdravil. Tudi prej ga nikoli niso pestile kakšne bolezni, težave. Le s sluhom ima nekaj težav. V službi pri Pošti je imel nereden delovnik. "Ni bilo luštno delati petek in svetek, ponoči ali pa od dveh popoldne do devetih zvečer. So te poklicali, da pride pošta, in si moral iti." S ponosom pokaže dokument Zpiza, da je oddelal kar 43 let in osem mesecev, vse pri Pošti.
Formo je z leti ohranjal tudi z delom pri hiši, ki si jo je želela soproga, sam bi bil raje v stanovanju, je povedal. Rad ima sprehode, ki se jim še zdaj ne odreče. Med slikami in dokumenti, ki jih je za naš prihod pripravil na mizi, je bila tudi fotografija žene, ki je umrla pred petimi leti. Pa slika avtomobila, ki ga je vozil še pred dvema letoma: "Potem pa so mi rekli, da boljše, da ne vozim več. In kaj sem hotel, vrnil sem vozniško." Veliko se razgovori o času vojne. Še hrani tudi potrdilo iz Berlina, da je bil ujet: "Odškodnine za to, da sem bil v nemški vojski, nisem dobil. Oni so rekli: 'Wir haben schon bezahlt!' (Smo že plačali, op. a). Oni so plačali v Beograd, toda Slovenija od tega ni dobila nič. To je Tito razdelil med svoje. Društvo mobilizirancev je sicer uredilo, da dobimo 70 evrov k pokojnini. To pa je iz britanskega kraljevega letalstva (RAF) (pokaže dokument v angleškem jeziku). Delal sem v njihovem skladišču v Udinah, tam je bil hangar z rezervnimi deli za letala. Potem je bil leta 1947 izdan odlok, da morajo vse okupacijske sile iz Italije. Angleži so nas peljali v Sežano, tam sem dobil karto za vlak in sem šel domov."
Še v Udinah bi se sicer lahko odločil drugače. Ponujali so mu, da gre v Anglijo. "Tudi v Nemčijo bi lahko šel, so mi rekli, pridi, boš dobil državljanstvo in dodatek, dokler se ne znajdeš. Smo rekli ne, gremo domov, gremo v Einspielerjevo. Mama je še živela tam, skoraj jo je kap, ko me je videla po tolikih leti. Zdaj tiste naše hiše ni več," je povedal. Ob vpoklicu v nemško vojsko, ko se je moral s praznim kovčkom javiti v meljski kasarni, je bil namenjen za fronto v Afriki. Toda ker so Nemci tam že izgubili, so ostali v Neaplju. Nato so jih poslali na fronto nad Dubrovnik, kjer so jih zajeli zavezniki, od tam pa odpeljali v Bari. "Takrat bi šli v kraljevo vojsko, a je prišlo sporočilo, da kralja Petra ne bo več v Jugoslavijo. Britanci so se namreč odločili podpreti Tita. Nekaj Slovencev so nas nato odpeljali v Udine, kjer smo delali za RAF," pripoveduje.
Po vrnitvi domov je torej začel službo pri Pošti, kolega mu je povedal, da potrebujejo ljudi. "Bil sem sicer izučen ključavničar. Mati mi je večkrat rekla, kako da ne znam popraviti ključavnice. Pa sem povedal, da smo na državnih železnicah, kjer sem se učil, popravljali lokomotive. Na Pošti sem bil do upokojitve, moji takratni sodelavci so vsi že na Pobrežju, tam sem tudi jaz rojen in tam bom tudi končal," pove. "Žena me je oblekla, obula, hišo mi je zapustila. Lepo mi je zdaj tukaj. Dobre sosede imam, le ta breg za hišo bi nekomu dal," še doda hudomušni gospod Rošker. Rad tudi gleda televizijo, posebej verske oddaje - in še zmeraj ima na mizi tudi Večer.
