Zmago Gomzi
"Kot mladenič sem se v Gornji Radgoni in Ljutomeru izučil kovaškega poklica in se nato zaposlil v tedanjem TAM Maribor. Končal sem tudi tedanjo delovodsko šolo in v kovačnici podjetja napredoval v kontrolorja dela. Nekega dne me je prijatelj iz mojih krajev nagovoril, da grem z njim na trening boksa na Ruško ulico v Mariboru. Šport me je hitro prevzel in tako sem z osemnajstimi leti začel redno trenirati v ŽBK Maribor in nastopati na revijah po Sloveniji in Avstriji," svojo pot v šport pripoveduje sogovornik, ki je nedavno, 25. februarja letos, praznoval 80 let. "Večkrat sem boksal tudi na prvenstvu Slovenije, bil v srednji kategoriji vselej pri vrhu, dokler mi leta 1969 ni uspel podvig - osvojil sem naslov slovenskega prvaka," je še opisal Karl Vrbnjak .
V družini Vrbnjakovih je bilo sedem otrok, Karl je imel še štiri sestre in dva brata, preživljali so se s pridelki z desetih hektarjev zemlje. "Vajeni smo bili trdega življenja, ni nam bilo postlano z rožicami. Vseh sedem otrok se nas je gnetlo v eni spalnici," pove. "V Mariboru sem spoznal Majdo, leta 1970 sva se poročila - in ker sva si ob moji domačiji želela zgraditi svoj dom, sva se odpravila v Nemčijo, v Tuttlingen, mesto blizu Bodenskega jezera. Dobil sem zaposlitev kot strojni kovač in hitro skusil, kako trd je tamkajšnji kruh," se spomni Vrbnjak. Leta 1971 je na svet privekala hčerkica Eva, ki je zelo osrečila mladoporočenca.
Ker je bil Karl nemirnega duha, je tudi tam nekega dne zavil v telovadnico, kjer so trenirali boksarji. "Pridružil sem se jim in boksal na različnih prireditvah po Nemčiji, klub nas je občasno nagradil z nekaj markami, ni bilo veliko, a za priboljšek dovolj. Sredi julija leta 1981 sem načrtoval poslovilni dvoboj, toda pred tem, v začetku tistega meseca, se je ekipa našega kluba udarila z v Nemčiji živečimi ameriškimi vojaki, kjer sem si med dvobojem v drugi rundi zlomil palec na roki in poslovilni dvoboj je odpadel," razloži. "V karieri sem odboksal več kot sto dvobojev, dobri dve tretjini se jih je končalo z mojo zmago, vmes pa sem si pridobil trenersko licenco," ponosno pristavi.
Da bi zapolnil popoldanski čas, se je Karl nato vpisal v domači atletski klub in začel teči na srednje in dolge proge in tudi na maratonih po Nemčiji. "Uspešno sem nastopal na različnih tekaških prireditvah. Ko sva se leta 1986 vrnila domov, sva s soprogo začela gradnjo hiše ter se po štirih letih vselila, hčerka pa se je poročila in z družino živi v Negovi. Še naprej sem vsak dan tekel, saj je tek postal sestavni del mojega življenja. Včlanil sem se v tekaško sekcijo Radenska, takrat največjo tekaško sekcijo v Sloveniji, in začel redno nastopati na krosih in cestnih tekih po Sloveniji in v tujini. Tudi v Mariboru sem večkrat tekel, zelo mi je všeč proga, ki pelje mimo doma obrambne vzgoje v Pekrah na vrh Pohorja. Odtekel sem približno 20 maratonov, dvakrat sem premagal tudi progo maratona v Berlinu in še bi lahko našteval."
Vsak drugi dan preteče okrog dvanajst kilometrov
Med zdomstvom je Karl močno pogrešal Prlekijo in Slovenske gorice, po vrnitvi se je spet zaposlil, nato pa se po 42 letih dela upokojil. Za krajše obdobje se je vrnil tudi k boksu. "V spalnici stare domačije v Dragotincih sem postavil ring - vrvi sem prinesel iz Nemčije - in nagovoril nekaj domačih fantov, da so začeli trenirati boks. Po dveh mesecih so si zaželeli dvobojev, v Mariboru so se spoprijeli z boksarji ŽBK Maribor. Seveda niso bili kos natreniranim tekmecem. Ko so spoznali, koliko je treba trenirati, da bi bili vsaj približno tako dobri kot mariborski boksarji, so drug za drugim opustili boks. Ring v stari domačiji pa še stoji, imam vrečo in rokavice in večkrat za sprostitev stopim vanj in udarjam v vrečo," pojasni.
Karl Vrbnjak ima na policah stare domačije več kot sto pokalov, kolajn in drugih priznanj, ki jih je dobil za boksarske dosežke in na tekaških tekmovanjih doma in po svetu. "Tudi fotografij je veliko," doda. "Najbolj ponosen sem na tretje mesto na svetovnem veteranskem prvenstvu v Avstraliji leta 2001 v mestu Brisbane, ob meni sta bila v ekipi še Mariborčan Rajko Zupančič in Ljubljančan Aleš Mihelič. Dvakrat sem premagal enega najtežjih gorskih maratonov na svetu, Jungfrau v Švici, enkrat celo kot sedmi. Bil sem balkanski veteranski prvak v polmaratonu, na 5000 in 3000 metrov, večkrat slovenski veteranski prvak na različno dolgih progah, na polmaratonih Tri srca v Radencih sem bil zelo uspešen. Tudi na letošnjem bom nastopil," odločno pove kleni možakar iz Dragotincev, saj vsak drugi dan preteče do dvanajst kilometrov. "Zdravje mi je naklonjeno, tudi poškodbe se me izogibajo. Tekel bom tako dolgo, dokler bom med tekom čutil zadovoljstvo in dokler bom zdrav," pojasni Vrbnjak, ki je bil leta 2002 pobudnik teka okoli Blaguškega jezera. "Gre za največjo športno-rekreativno prireditev v občini, več kot dvajset let sem bil med soorganizatorji in tudi med tekači, po letu 2022 pa samo še tečem, organizacijo prireditve so prevzeli mlajši," razloži. "Denar za nastope na številnih prireditvah doma in po svetu je šel in še gre zvečine iz družinskega proračuna, tu in tam mi pomagata Športno društvo Videm in občina," doda sogovornik, ki je bil deset let kondicijski trener rokometašic Millenniuma iz Svetega Jurija ob Ščavnici.
Kako cenijo svojega sokrajana v občini Sveti Jurij ob Ščavnici, potrjujejo tudi priznanja, ki jih je Vrbnjak dobil v minulih letih in jih ima skrbno shranjena doma. "Med najvidnejšimi je grb občine Sveti Jurij ob Ščavnici," ponosno pove.
